Pomladanski Izlet v Opatijo

Objavljeno .

TRSAT trdnjava 1Društvo Lipa Domžale, Univerza za tretje življenjsko obdobje, je organiziralo štiridnevni izlet v Opatijo od 10.3. do 14. 3. 2022 z ogledom nekaterih bližnjih krajev. Po vseh omejitvah zaradi epidemije se je prav prilegel nekajdnevni potep, kjer smo imeli možnost druženja in raziskovanja novih krajev.

Ker število udeležencev ni zadostovalo, da bi napolnili avtobus, sta se nam pridružili še skupini upokojencev iz Radencev in Brežic. Načrtovani odhod v zgodnjih jutranjih urah je bil prestavljen v pozne dopoldanske ure. Toda v nadaljevanju je vse potekalo tako, kot si lahko le drzneš želeti in smo kmalu pozabili na začetne dogodivščine, iz katerih smo se kasneje le malo »pohecali«.

Peljali smo po avtocesti proti Zagrebu, preko Gorskega Kotorja do Bakarskega zaliva in mesta Bakar. Spominjam se potovanj po jadranski magistrali v času bivše domovine v poletni vročini, s kolono vozil, ki se je počasi premikala. Bilo je dovolj časa, da sem si lahko ogledal zaliv, pristaniške žerjave in tovorne ladje, industrijske objekte. Vse je bilo sivo in zaprašeno in za nameček se je kraj dušil z jedkim dimom koksarne.

Sedaj je vse drugače. Umazana industrija se je umaknila, koksarne ni več. Kar je še preostalih industrijskih stavb, ne delujejo več vsiljivo. Na pomolu so nas sprejeli člani Turističnega društva Bakar: predsednica in starejše gospe v oblekah meščanske noše ter mestna straža v uniformah. Bogato so nas pogostili s svojimi tradicionalnimi dobrotami - »delicijami«, značilnimi za bogato zgodovino Bakra, kot so :bakarska torta, paškote, domači likerji. Poizkusili pa smo tudi znameniti šampanjec Bakarska vodica. Na izbiro so bili tudi turistični prospekti, zemljevidi, brošure z zgodovino zaliva in recepti jedi. Zelo se trudijo in prizadevajo za razvoj turizma. Nekaj desetletij prizadevanj za turistični razvoj počasi spreminja vtis Bakarskega zaliva. Sedaj se mesto Bakar kaže kot mestece srednjeveške zasnove, ki je kot amfiteater razvrščeno na pobočju ob zalivu, tako kot so že v rimskih časih zasnovali naselbino Volcera. Nekoč je bil Bakar največje mesto na Hrvaškem. Habsburško obdobje z Marijo Terezijo pa je dalo mestu še večjo veljavo z vlogo upravnega središča, z razvojem pristanišča in ladjedelnice, s pomorsko šolo, s spodbujanjem trgovanja, ribištva in vinogradništva. Glavna mestna cerkev s katakombami in kripto je bila med največjimi na Hrvaškem. Na obhodu smo si ogledali še Turško hišo, Rimsko hišo, Frankopanski kaštel, stavbo pomorske šole, ruševine Mornarske hiše in tudi lepo urejeno območje izvirov izvrstne pitne vode in nadstrešnico - mestno pralnico imenovano Perilo. Pralnica je bila prostor, kjer je perica dobila vse najnovejše novice, pa še perilo je bilo ročno oprano. Ni mi pa povsem razumljivo, zakaj so tako poimenovali Mornarsko hišo, saj so v njej stanovale ženske in dekleta, mornarji pa so pluli po morjih na ladjah in prihajali v mornarsko hišo le na obisk.

Pogled na Kvarnerski zaliv iz Kastava 2

Pozno popoldne smo prispeli v naš hotel Istra – tri: ***. Hotel je lociran v ožjem centru, je prenovljen , hrana okusna, raznovrstna , strežba korektna. Čutiti je, da si prizadevajo.

Drugi dan je bil namenjen vodenemu ogledu znamenitosti Opatije, samostojnemu pohajkovanju ali kopanju v bazenu. Naš hotel je 5 minut hoje oddaljen od samostana sv. Jakova iz leta 1453, ki je dal kraju tudi ime Opatija, kasneje pa je kraj dobil tudi vzdevke kot so: kraljica Jadrana, Kvarnerja, klimatsko zdravilišče … Sprehodili smo se po obalni sprehajalni poti Lungo mare, po aleji slavnih hrvaških oseb, ki imajo v tlaku pločnika svojo marmornato zvezdo, mimo mogočnih hotelskih palač do parka in vile Angelina, ki jo je leta 1844 zgradil bogat reški trgovec Ignazio Scarpa za svojo ljubljeno ženo Angelino, po kateri so poimenovali stavbo in park. Ta veličastna stavba pomeni začetek opatijskega turizma. V desetletjih, ki so sledila, pa se je začela gradnja razkošnih hotelov in neustavljivi razvoj kraja, ki ga je vzpodbujala železniška povezava z Dunajem.
Danes je Opatija v novi turistični sezoni, obdobje korone kot da je pozabljeno, vsi parki in vse cvetlične gredice so polni barvitega cvetja, vsepovsod se bohotijo cvetoči grmički rožmarina, brogovit, kamelij, jasminov pa tudi cvetočih dreves mandeljnov, sliv, mimoz, magnolij…. Prijetno pomladansko vreme in čudoviti razgledi vabijo k oddihu in postanku za kavico.

20220311 131833

Tretji dan je bilo na izbiro: izlet do romarskega kraja Trsat, Reke in mesteca Kastav ali svobodno pohajkovanje. Najprej smo se napotili v Kastav, majhno utrjeno mestece na pobočju nad Kvarnerskim zalivom. Hiše so zgoščeno razporejene za mestnim obzidjem. Ogledali smo si mestno Ložo, ter vaški trg z vodno cisterno – šterno. Na trgu je tudi nevpadljivo gostišče Kukuriku, v katerem so se nedavno sestajali aktualni hrvaški politiki. Nadaljevali smo z ogledom ruševine nedokončane bazilike imenovane Crekvina. Cerkev so gradili jezuiti leta 1571 in naj bi bila največja na območju Jadrana, sprejela naj bi 3000 vernikov. Gradnja je zastala in je sedaj v stanju mogočne ruševine. Mesto je bilo v hrvaški zgodovini izjemnega pomena, saj ga je bilo kot močno utrdbo nemogoče osvojiti. V njem se je ves čas dogajal močan politični in kulturni razvoj. Danes je mesto Kastav turistični biser in mi smo uživali tako v ogledu mesta kot tudi v prečudovitem razgledu celotnega Kvarnerskega zaliva in otokov.

20220312 114641

Sledil je ogled Trsata, važne utrjene naselbine nad Reko. Ogledali smo si romarsko središče in utrdbo, ki je bila zgrajena že v času Ilirov in Rimljanov in tekom burne zgodovine večkrat preurejena in dograjena. Iz Reke vodi do Trsata 561 romarskih stopnic. Tudi tu je imel pri gradnji vmes svoje prste sam vrag. Dovolil je gradnjo stopnišča samo s pogojem, da bo prvi romar njegov. Pa so prvega napotili po stopnicah kozla. Danes težava ostaja, ker se stopnic ne da točno prešteti. Po njih se spustiš do starega dela mesta v 20 minutah, za navzgor pa je zelo različno, odvisno tudi od načina hoje: ali peš ali pa po kolenih. Mi smo se do Reke rajši peljali in se na poti ustavili še v Matuljah v gostilni Mala riba na domačih testeninah z omako iz kozic in s sladico.

Opatija 2

Reka je tretje največje hrvaško mesto in pomembno upravno, kulturno, prometno, univerzitetno središče. Sprehodili smo se po pristaniškem nabrežju, mimo gledališča, mogočnih stavb bank in zavarovalnic, ter sedežev podjetij. Izstopa stavba uprave Jadrolinije ; mogočna in lepo obnovljena zgradba iz avstro-ogrskega obdobja. Privezi ob pomolih so polni razkošnih jaht vseh velikosti. Nadaljevali smo s sprehodom po zgledno urejenem središču mesta in sprehajališču po ulici Korzo z mestno hišo in številnimi butičnimi trgovinami. Reka le bila leta 2020 evropska prestolnica kulture, kar je prispevalo k urejenosti mesta.

Zadnji dan je bil namenjen povratku domov preko Istre. Peljali smo skozi predor pod Učko in opazovali gradbišče še ene predorske cevi, ki bo omogočila dokončanje avtocest na območju Istre imenovanih istrski ipsilon. Do zaključka manjka samo še spodnji krak avtocestne trase proti Opatiji in dokončanje predora.

Mesto Reka Opera 2

V kraju Paladini ne daleč od Pazina smo obiskali gostišče Karlić tartufi. Gostišče je vzorno urejeno, sprejme lahko istočasno do tri avtobuse obiskovalcev. Sprejem je bil na profesionalnem nivoju. Predstavili so nam vse o vrstah tartufov, o nabiranji in o pomenu te kulinarične znamenitosti. Spoznali smo tudi njihove iskalce tartufov, dresirane pse. Še zanimivost: za iskanje tartufov so primerni vse pasme psov, ki jih posebej izurijo za ta namen. V prodajalni smo lahko izbirali med nekaj deset različnih kulinaričnih specialitet, namazov, slaščic in pijač. Zaključili smo s kosilom: tartufi na vse načine.

Hitro smo prispeli do Pazina, ki je lociran v notranjosti Istre, na planoti ob 120 m globokem ponoru reke Pazinščice. Na robu globoke soteske reke stoji pazinski grad. Ob hudih deževjih se gladina reke v tesni kraški soteski ob gradu dvigne tudi za 70 m. Po ogledu gradu je sledil še zadnji prijetni dogodek, postanek z kavico.

Preko mejnega prehoda Gračišče in mimo Hrastovelj smo se vrnili v Slovenijo polni vtisov in z novimi prijatelji in znanci iz avtobusa. Izlet nas je premaknil nazaj v smeri normalnega življenja po dve leti trajajočem turobnem covidnem obdobju. Omogočil nam je, da bomo lažje počakali do novih potepanj z Univerzo za tretje življenjsko obdobje Lipa Domžale, kjer je vedno prijetna družba.

Avtor prispevka: Boris Bizjak

 

 

Ptički, Gregorjevo in še kaj …

Objavljeno .

20220315 083638121671 01

 

 

 

Ko se ob torkih zberemo etnologinje, vedno najdemo kak povod za oživljanje običajev. Poznamo spuščanje gregorčkov po rekah in potokih: dan se je po 12. marcu, ki je bil nekdaj prvi pomladni dan, podaljšal, obrtnikom ni bilo treba več delati pri oljenki, zato so ogenjčke na deščicah, ladjicah in v majhnih hišicah simbolno spuščali po vodi …

 

Obstaja pa še drug običaj: v grmovje so starši otrokom skrili dobrote in slaščice, ki so jih potem morali poiskati. Naša draga Majda običaj vedno oživlja tako, da speče »ptičke« - pecivo iz kvašenega testa, malo boljše vrste kruh. Letos ga je napekla celo skledo in nam recitirala odlomek iz Župančičeve Dume:

 

 

 

Na Gregorjevo — otec, še veš? — se ptički ženili so,
za šolskim vrtom v mejici gostili se, pili so;
midva preko ceste sva slušala … »Čuješ živ-živ?
To je »živio« — zdaj starešina je mládi napil.«
In ko razleteli se svatje iz meje so z vriščem,
povlekel si me za rokav in mi rekel, naj iščem.
Pa — s čudom še v srcu in strahoma — v mejo iskat sem šel,
za ptiči in njihovim pirom paberkovat sem šel:
in glej, tam pod grmom, pod gabrovim — majhnih potic,
in sladkega vinca, rožičev, in fig, vseh slaščic.
»Pa ne bo jih nazaj več?« — »Ne, to so vse tebi pustili,
kar ti si jim trosil pozimi, so zdaj ti vrnili.«

Naša letošnja osrednja tema etnološkega proučevanja je dom. Osrednji prostor nekdaj in danes je miza. V kmečki »hiši«, osrednjem prostoru, je bila javorova, ki jo je bilo treba vsak teden poribati, kakor je poročala Francka. V miznici, posebnem predalu, pa so hranili kruh. Tako smo se pogovarjale, kako je bilo in je sedeti za skupno mizo; na njej je bila včasih skleda, iz katere so zajemali vsi člani družine, vsak s svojo žlico … Ne bom se oddaljila od ptic, pač pa bom povzela samo še Slavičin spomin na kamnito mizo v senci drevja – velikokrat so bile to lipe. Moški, med njimi tudi njen oče, ki je zelo lepo pel, so se zbrali na klopeh okrog kamnite mize v njenem domačem kraju, v Slovenskih goricah. Otroci pa so splezali v krošnje dreves in poslušali prelepo petje. Slavica je poudarila. »Še danes slišim te pesmi …!«

Avtorica: Manica Perdan Ocepek

IMG 0428 01

 

 

Ob osmem marcu premislimo: kaj imamo in kako bomo to ohranili?

Objavljeno .

IMG 0381»Mislim, torej sem!« je prineslo razsvetljenstvo, francoska revolucija pa »enakost, bratstvo, svobodo«. Desetletja s(m)o si ženske prizadevale zato, da bi se gesla zares udejanjila. V Trstu, v prostoru s pogledom na morske širjave in v mestu duhovne odprtosti, so Marica Nadlišek in Ivanka Anžič z drugimi »sotrudnicami«, kakor so se imenovale, med letoma 1897 in 1902 izdajale časopis Slovenka. Njihovo načelo je bilo, naj izobraženka deluje v skupno dobro. Zagovarjale so pravico žensk do visokošolske izobrazbe, saj so v tistem času družine denar za šolanje namenjale le sinovom. Predvidevale so, da bi se ženske lahko poklicno uveljavile tudi, če bi bile poročene. V tistem času so bile na primer učiteljice lahko le samske ženske.

Volilno pravico smo dobile šele po osvoboditvi, po drugi svetovni vojni. V šestdesetih in sedemdesetih pa podporo pri načrtovanju družine, vedno daljši porodniški dopust in možnost kvalitetnega varstva otrok po skandinavskem vzoru. Naše kvalitetno pediatrično zdravstvo nas uvršča med države z najnižjo umrljivostjo dojenčkov in otrok.

Danes se zdi, da so pravice žensk v družbi nekaj krhkega. »Drzni si vedeti! ali Drzni si uporabljati lastni razum!, danes bi lahko to geslo preimenovaliDrzni si povedati!« (Bahovec, E.; Panoptikum, RTV SLO, 2.3. 2022) Ohraniti moramo žensko ustvarjalnost, možnost, da opravljamo paleto poklicev in se umetniško udejstvujemo.

Toda ko donijo vojaške trobente in bobnajo vojaški bobni, ko voditelji pošiljajo marširat in umirat svoje moške vojake, kmete na šhovnici, ženske postajajo namesto profesoric, arhitektk, pravnic, astrofizičark, zdravnic, slikark, glasbenic…negovalke, strežnice, tolažnice, objokovalke. Vseprisotne, brezimne, neopažene.

ZATO HOČEMO IN ZAHTEVAMO MIR!

Manica Perdan Ocepek

slovenka

********************************************************

Spoštovana dekleta, mame in žene, včasih z vami je res težko, a brez vas na tem svetu, je vse prazno in pusto. Za 8. marec naj roža bo, roža rdeča, ki naj pove, kako resnično vas radi imamo in vas cenimo.

NAJ SE SLIŠI VAŠ GLAS!

Marjan Ravnikar, predsednik Društva Lipa, Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale

 

 

»Pust 'ma devet ust, eno samo rət…pa še ni sət«

Objavljeno .

20220301 084029119847je na pustni torek, staro reklo povedala Francka, doma iz Zadrage pri Dupljah. Etnologinje smo se spet srečale, ko je bila tokrat naša ura ravno na pustni torek in hkrati na prvi dan marca, prvega pomladnega meseca. Jutro je bilo še zelo mrzlo, tako da res še potrebujemo pustne šeme, ki bodo pregnale zimo.

P…pust

C…cel

T…teden, se je pošalila Ana G.

Mentorica dr. Ana Beno Vrtovec nam je zato danes pripravila slike in osnovne značilnosti vseh pustnih mask in običajev, ki so znani na Slovenskem. Ali ste vedeli, da jih je do zdaj že kar štirinajst likov, oziroma običajev vpisanih v register nesnovne dediščine?! Seveda so med najbolj znanimi kurenti, orači, cerkljanski laufarji…malo manj pa mogoče brkinska  škoromatija, pa vrbiške šeme, pust mozirski…, pri nas na Gorenjskem pa vleka ploha (tudi borovo gostüvanje v Prekmurju). Fantje so vlekli hlod po vasi in se zraven zbavali, če se nobeno dekle do pusta ni poročilo. Včasih so te maske takoj po božiču začeli pripravljati neporočeni fantje – tako imenovana fantovska skupnost. Vsem likom je marsikaj skupnega. Na različnih koncih so te pustne skupine imele »ta grde« in »ta lepe«. Ta grdi so imeli starodavne maske, velikokrat iz ovčje kože, tudi leseno ali celo kovinsko naličje. Tako kot kurenti, laufarji, ta terjasti… so ves čas bodisi poskakovali, tekli, lovili mladež, nagajali…;  »ta lepi« pa so hodili v parih; v žensko so se včasih oblačili res samo fantje…Hodili so od hiše do hiše, odganjali zimo, orači so orali na dvorišču za dobro letino. Vse je bilo treba pogostiti in gorje, če koga ni bilo doma, ali pa ni odprl. Kurenti so se, npr. vrgli na tla, kar je pomenilo nesrečo. O tem je poročala tudi naša Slavica:  kurenti so se zapodili v njihovem bloku, nazaj grede pa se je eden vrgel na tla, čeprav so bili pogoščeni; zaradi tega je bilo mamo strah, kaj hudega se bo zgodilo v tistem letu. Družine so v mislih na to vražo zato vedno sprejemale pustne šeme.

Še veliko bolj pa smo se zabavale ob osebnih pripovedih o pustnem času, peki krofov in pripravi dobrot. Včasih so gospodinje pekle krofe brez marmelade, imenovale so jih bob.  Marjana je poročala: na lukovškem koncu je bil ploh »dila«, na kateri so obdelovali zaklanega prašiča; na koncu so vse zažgali s pustom vred…Francka je povedala, da so se fantje na vasi oblačili v slamnate može, zvečer pa vse skupaj zakurili na polju, da ogenj ne bi zajel slamnatih streh. Na pustni torek zvečer so gospodinje vse, kar je bilo mastnega, poribale do čistega. Kar je ostalo krofov, so jih posušili in namakali v kavo ali mleko, šele ko je bil post mimo. Marta je poročala, da je bil v Domžalah vedno pustni sprevod od Kebra do hale, kjer so otroci - pustne šeme - potem rajali. Zanjo je mama sama sešila pustni kostim. Veliko je bilo kavbojev, Indijancev, Pik Nogavičk,…Mnoge sošolke so večinoma same šivale pustna oblačila za svoje otroke. Manica se je spominjala sebe kot rožice z oblačilci iz krep papirja, ki jih je zanjo pripravila mama. Majda se je 1962 preselila v Domžale in kmalu so prijatelji začeli prihajati v hišo v maskah in tako so se tudi oni začeli družiti z njimi. V hali je bilo ocenjevanje mask in komisijo je vodil dr. Vasle, ki je poskrbel za zabavo in smeh. Otroci so hodili tudi v Ljubljano in velikokrat odnesli nagrade: enkrat so predstavljali slike, med njimi  tudi Kofetarico, drugič so bili »tržnica« z južnim sadjem, tretjič barvice. Sama se je enkrat napravila v svinčnik in šla v sosednjo učilnico v nemščini (kot profesorica nemščine) vprašat, če imajo morda šilček …

IMG 0357119846

Tokrat smo imeli v razredu muco in Rusalko, kakor jo je poimenovala Francka. Ko boste jutri tole brali, pa bo že pepelnična sreda. Upam, da je tole pisanje vsaj malo prikradlo nasmešek na vaš obraz, saj je trdega in hudega že preveč…

Avtorica: Manica Perdan Ocepek

 

 

Društvo Lipa v Kranju

Objavljeno .

20220218 124651Na lep, sončen petek smo se podali na ogled Kranja, ki je zaradi svoje edinstvene lege ob sotočju Kokre in Save, eno najstarejših slovenskih mest. Prvi zametki mesta segajo že v neolitik, kot večje naselje pa se je ohranilo vse od antike pa do danes. Po njem je dobila ime tudi naša dežela Kranjska.

Potovanje z novimi vlaki, dobrimi povezavami in upokojenskimi vozovnicami je res pravo razkošje, ki nas hitro in udobno pripelje do mesta. Ob vstopu v mesto so znamenita Plečnikova »vrata« z vodnjakom, arkadami in petelinom, ki pozdravlja sonce. Ostanki obzidja s stolpom in razgledno ploščadjo so ob dopoldanskem soncu in kavici še posebej privlačni. Glavni cilj je seveda obisk meščanske hiše, v kateri je svoja zadnja leta živel in uradoval France Prešeren. Kljub temu, da poznamo uradni življenjepis in pesnitve našega največjega pesnika, vedno znova odkrivamo nove podrobnosti. V hiši preseneti izredna domačnost stanovanja in urada, ki ju krasijo lepo ohranjene šablonske poslikave sten in stropa, zaradi katerih se z lahkoto premakneš v življenje prve polovice devetnajstega stoletja. Verjetno je danes pokrit, včasih pa pravi atrij, dajal hiši še dodaten čar.

Mimo glavnega trga, po ulici, ki s svojimi strnjenimi hišami in pročelji spominja na kamniško Šutno, pridemo do Prešernovega gaja. Po prekopu njegovih ostankov z nekdanjega starega pokopališča, so mu prijatelji in razni premožni donatorji postavili primeren spomenik. V gaju je pokopana tudi njegova hči Ernestina, Simon Jenko in še nekaj pomembnih meščanov Kranja.

Gimnazija Kranj, Mestna hiša in Prešernovo gledališče z znamenitimi Plečnikovimi arkadami so najbolj prepoznavne stavbe mestnega središča. Pred gledališčem stoji Prešernov kip, delo kiparjev Frančiška Smrduja in Petra Lobode, ki je največji, pesniku posvečen kip na svetu.

Nasproti gledališča stoji osrednja kranjska cerkev sv. Kancijana, zgrajena v 15. stoletju v poznogotskem slogu. Po besedah naše simpatične vodičke, gospe Lee Rigler je notranjost cerkve nekaj posebnega, saj ima namesto običajnih treh ladij, eno  samo. Zaradi obnove si je žal ne moremo ogledati.

Po vsem potepanju, številnih novih podatkih, si prislužimo malico v znani gostilni Stari Mayr. Dober ričet in prijazna natakarica je gotovo pravi zaključek lepega dne. Morda smo pogrešali sladico. Pa drugič, kajne predsednik?

Avtorica: Mija Stupica; Foto: arhiv društva Lipa