Od decembra do januarja – četrti list iz dnevnika

Torek, 15. 12. 2020

Danes sem po spletu poslala mojim sošolkam, etnologinjam gradivo, ki mi ga je posredovala naša mentorica Ana. Prijaznim pozdravom in voščilom je pridružila tudi članek o praznovanju novoletne jelke in Dedka Mraza v Sloveniji, ki se je začelo že v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Tiste, ki spletnega dostopa nimajo, dobijo gradivo po običajni pošti. V kuverto sem dodala tudi voščilnico, ki sem jo sama okrasila z narodnim vzorcem, kakor ga me je učila risati še moja mama.

Ponedeljek, 21. 12. 2020

Danes je dan za pospravljanje. Hišo je potrebno pripraviti za praznični čas. Kupila sem tudi zelo majhno, pravo smrečico, jo dala v lonec za cvetje, obložila s kamenjem in položila na podstavek. Vse skupaj sem oblekla s srebrno folijo. Tako lahko smrečico zalivam in bo počakala malo dlje.

Pokliče me sin, da je zbolel. Zdravnico ima še v Domžalah, stanuje pa v Ljubljani, kjer ima službo. Tako je ostal v osami, ne da bi ga testirali. K sreči ni preveč hudo: malo vročine, bolečine v udih, sicer pa nič posebnega. Torej ne bo z nama za praznike. Treba bo kaj pripraviti zanj. Praznične dobrote, škatlo piškotov, pa očiščeno solato in sadje…

Sreda, 23. 12. 2020

Oglasim se pri mesarju blizu Krtine, da bi kupila kaj dobrega, zdaj ne za božič, ampak za novo leto. Takrat bo sinova osama mimo in bom lahko skuhala kaj prekajenega za novoletno praznovanje. Pred mesarijo se ustavi nekdo z avstrijsko registracijo, zgleda da je zdomec. Ko izstopi, se začne na glas razburjati, da pri nas preveč zapiramo, da v Avstriji ni tako, pa da je nova viroza »mala gripica« - vse seveda brez maske. K sreči smo zunaj, sama nataknem masko. Ko začne kašljati, jo končno natakne tudi on. K sreči sem hitro na vrsti, da mi ni treba poslušati neumnosti korona skeptikov.

Četrtek, 24. 12. 2020

Kuham juho, spečem potico, hitim, kolikor se da, da bova z možem po dvanajsti, ko nam je dovoljeno prehajati med občinami – le čemu je namenjena ta zapoved?! Osveščenim in vsem, ki se držimo zdravstvenih ukrepov, že ne! - čim več dobrot peljala sinu v Ljubljano. Odložim vreče pred vrata, oba se umakneva daleč na hodnik, deset metrov stran. Z maskami si pomahamo od daleč in sin hitro zapre vhodna vrata. Odpraviva se še na Žale, da prižgeva svečke tastu, tašči, moji teti in sestrični. Ja, veliko jih je že med zvezdami.

Popoldne sem kar malo utrujena, ampak to pripisujem vsemu, kar sem počela ves dan. Sama sedeva za mizo na praznični večer, sva bolj redkobesedna. Poiščeva božično glasbo. Treba se bo spočiti za jutri, prišla bo moja sestrična, če že sina ne bo. Brat se je s svojim ravnanjem že zdavnaj odmaknil od moje družine v svet svojih vzporednih zgodb, interpretacij in dejanj, ki nimajo podlage v resničnosti in dejstvih. Čedalje manj nas je, ki še držimo skupaj.

Petek, 25. 12. 2020

Ponoči sem vstala malo večkrat kot običajno, zato si zmerim temperaturo, ki je do desetinke natančno taka, kot je vedno, če sem zdrava. Božični dan začnem s poživljajočim tušem in se zapodim »delovnim zmagam« naproti… Ko je že skoraj vse pripravljeno, troje vrste solat v skledah pa čaka samo še, da jih bom zabelila, ko bomo vsi za mizo, sem čedalje bolj počasna in utrujena. Zmerim vročino, ki je zrasla na 37,5 ⁰C. Kaj pa zdaj? Sestrična se je že odpeljala od doma, saj je le dvajset minut do našega zmenka za praznično mizo. Med vožnjo ne bom telefonirala. Ko se pripelje, ji skozi okno nakažem, da jo bom poklicala. Končna odločitev je predvidljiva: obrnila se bo in se vrnila domov. Obenem si ne upa vzeti nobene dobrote, saj sem jih pripravljala že bolna, ne da bi vedela za to. Kakšen praznik?! Kakšno veselje?! Vse se je pokvarilo. Postanem zares žalostna in razočarana.

Popoldne pokličem v dežurno ambulanto ZD in mlado bitje mi v slušalko zagostoli, da 37,5 ⁰C ni nobena vročina. Razen utrujenosti res nimam drugih simptomov: voham, okušam, nimam glavobola, ne kašljam, imam apetit, torej praznične dobrote niso zaman, sledi počitek, čajčki, vitaminčki...V meni gloda: imam vseeno morda novo virozo?! Naj posebej pazim na moža, ki ima več kroničnih bolezni?! Zakaj me zdravnica ni poslala na testiranje, saj se da tja pripeljati z avtom brez stikov z drugimi?

Sobota, 26. 12. 2020

Štefanovo je bil vedno dan, rezerviran za druženje z našimi celjskimi prijatelji. Letos ne bo nič in prvič v štiridesetletni zgodovini tega družinskega prijateljstva bomo morali prekiniti to lepo tradicijo. Tudi če bi bila zdrava, smo omejeni na regije in občine.

Danes cel dan ležim in proti večeru dosežem skoraj devetintrideset stopinj vročine. Še dobro, da sem vse pripravljeno porazdelila med te dni. Ko se vrne moja zdravnica z dopusta, ji bom poslala elektronsko pošto, mogoče bo ona ukrepala drugače.

Ponedeljek, 28. 12. 2020

Moja zdravnica dela popoldne in me pokliče proti večeru. Povpraša po simptomih in počutju in me, kot da je samo po sebi umevno, naroči na testiranje naslednji dan. Že od nedelje zjutraj nimam več vročine.

Torek, 29. 12. 2020

Leto se bliža koncu, jaz pa se zapeljem na test. Proti večeru dobim pozitiven izvid na novi virus in ne morem verjeti. Nisem se družila z nikomer, sin je bil nazadnje doma 13. 12., povsod, razen na sprehodih ob primerni razdalji do drugih, sem nosila masko – ja, in ne pod brado, ne pod nosom, vedno lepo zatisnjeno ob nosnem korenu. Vsako jutro sem nos in žrelo spirala s slanico, fiziološko raztopino, ki sem jo pripravila sama – saj sem vendar kemik - , kakor je marca lani svetovala starejša, izkušena zdravnica… Vsi člani družine smo se držali narazen, jedli D-vitamin…?!

Sreda, 30. 12. 2020

Ko je osebna zdravnica videla moje sporočilo, me je spet poklicala. Dala mi je natančna navodila, tudi iz osebnih izkušenj, me opozorila na vse mogoče znake poslabšanja in napotila na test tudi moža, saj je bila njegova zdravnica odsotna. Zelo, zelo sem ji hvaležna. Spadam namreč med tiste, ki hočejo vse vedeti, tudi za najslabše možnosti in izzide. Ne zatiskam si oči pred dejstvi, sploh če zadevajo zdravje. Vesela sem njenih napotkov in dobrih želja. Podvojila je tudi količino D- vitamina. Menda olajša potek bolezni. Nisem preveč zaskrbljena, vseeno pa zelo pozorna na morebitne simptome poslabšanja.

Sosedo, ki je prav tako prebolela novo virozo, prosim, da me oskrbi z živili za naslednje praznične dni in z veseljem nama pomaga. Ne morem verjeti, da je bila tudi ona bolna zaradi korone, še celo bolj kot jaz, saj je taka pohodnica in še veliko boljša športnica kot sem sama. A ta vražja bolezen ima toliko obrazov, kolikor je ljudi… Zvečer zveva, da je okužen tudi mož. Ima celo blažje simptome, kot sem jih imela jaz. Konec je praznovanj. Tudi sina ne bo domov.

Četrtek, 31. 12. 2020

Danes je zadnji dan starega leta. Sestrična pripelje odlično potičko, makovo in orehovo, postavi jo na okno. Mahava si skozi šipo in sva žalostni, ker ne moreva biti za praznik skupaj. Čisto malo priboljškov pripravim za večerjo in mož godrnja: »Pa tako novo leto!« Namesto da bi praznovala, se odpraviva spat, saj sva oba utrujena. Okrog polnoči se zbudim in slišim oddaljene poke, ki jih je zelo malo v primerjavi s prejšnjimi leti. Pomislim, da bodo ptice, muce in psi laže preživeli prehod v novo leto kot prejšnja leta, in spet utonem v spanec.

Petek, 1. januar 2021

Minil je teden od začetka viroze in nimam nikakršnih simptomov razen utrujenosti. Posedam in se ne obremenjujem. Povsem vseeno mi je, saj sva v hiši sama z mačjim parom. Tudi muca se držita bolj doma, na toplem, in dremuckata na njunih priljubljenih kotičkih. Ogledava si tradicionalni koncert Dunajskih filharmonikov pred prazno dvorano Glasbenega združenja. Po spletu se oglašajo ljudje s pozdravi z vseh celin…. Med odmorom prikažejo film, s katerim geodet v starodobniku potuje na Gradiščansko, v daljne leto 1921, ko so po prvi vojni začrtali mejo med Avstrijo in Madžarsko. To me popelje v spomine na konferenco Združenja avstrijskih učiteljev kemije, vedno razširjeno s kolegi iz cele srednje Evrope spomladi 2005, ki smo jo imeli v Esterházyjevi palači in na Pedagoški akademiji v Železnem. Prijatelj Viktor Obendrauf je na zaključni prireditvi izpeljal čudovito predstavitev: strune tipk klavirja je prekril z dolgo cevjo z luknjicami za vsako tipko oziroma struno, skoznjo pa napeljal plin, ki ga je prižgal. Ko je igral znano Haydnovo glasbo,- bil je tudi odličen pianist in orglavec-, so se plamenčki nad strunami dvigali in spuščali sledeč zvokovnim zgoščinam in razredčinam…nepozabno! Viktor je bil izjemen eksperimentator, v delo je že zdavnaj vnašal poskuse, ki so povezovali fizikalne in kemijske zakonitosti na mikro ravni, tako da je bilo minimalno nevarnih odpadkov. Žal se je zaradi težke bolezni prekmalu poslovi že leta 2010..

Prvi teden januarja

Še vedno veliko počivava, vendar se počutiva zmeraj bolje. Moje sošolke etnologinje me velikokrat pokličejo in se zanimajo, kako mi gre. Kliče naju sin, klepetamo po Skypu. Na dolgo po telefonu klepetava tudi s sestrično. Najbližnja soseda nama podari med drugim pesin sok. To me je spomnilo, kako je moja mama ribala rdečo peso in iztiskala sok iz nje, če je šlo pri kom za bronhitis ali pljučnico... Večkrat bi se morali spomniti na ta čudovita naravna zdravila. Za moje dobro počutje sproti skrbi prijateljica Katja, ki mi piše spodbudna elektronska pisma, ali pa me pokliče. Enako prijateljica in zdravnica Marta pojasnjuje zdravstveni vidik in izkušnje drugih, ki so že preboleli korono. Občutek, da človek ni sam, da ga prijatelji spodbujajo, se zanimajo zanj, je neprecenljiv. Preganja tudi najmanjše strahove in vliva upanje, da bo zdravljenje uspešno in brez zapletov.

Sreda, 6. 1. 2021

Danes je obisk treh modrih, kakor ga imenuje Matejev evangelij. Hkrati je to jubilejni možev rojstni dan. Pred jaslice moje stare mame postavim tri kralje. Eden med njimi je črne polti in ima turbanu podobno pokrivalo. Takrat so prišli z vzhoda in se priklonili kralji različnih ljudstev in ras. V Pismu je zametek sodelovanja, enakopravnosti, spoštovanja različnosti, ki ga danes poudarja tudi papež Frančišek. Kako to, da temu ni mogoče brezpogojno slediti?

Za jubilej skuham boljše kosilo in spet sva sama. Z veseljem prebirava in poslušava nekaj čestitk, ki so prispele po pošti ali po telefonu, tudi sinova. Obljubimo si, da se dobimo naslednji teden. Prispejo tudi darilni paketi njegove primorske in moje štajerske družine, ki sva jih posebej vesela.

Dan se zaključi s srhljivim, naščuvanim pohodom na Kapitol. Gledati ljudi, ki vdrejo v poslopje demokracije, tulijo na glas laži, ki jih je »njihov« predsednik menda v celem mandatu izustil kar 20 000, je zastrašujoče – si predstavljate to številko?! Vse, kar je zadaj, spominja na neke druge čase v tridesetih letih prejšnjega stoletja, zlasti v Italiji in Nemčiji…Hudo je, da imajo veliko posnemovalcev povsod po svetu, odhajajoči, ne priznavajoč poraza, pa mnogo občudovalcev tudi pri nas, tudi med običajnimi ljudmi, ne samo med politiki.

Petek, 15. 1. 2021

Skoraj lahko trdimo, da smo vsi trije člani družine že preboleli korono. Zvečer se zberemo za pogrnjeno mizo in več kot po enem mesecu praznujemo božič, novo leto in očetov jubilej… Šele zdaj lahko izmenjamo že zdavnaj pripravljena darila. Take so pač bile okoliščine.

Sreda, 20. 1. 2021

Minli so že štirje tedni od okužbe. Včeraj nam je mentorica Ana poslala prvo gradivo v letošnjem letu, ki ga po spletu pošljem sošolkam in našemu predsedniku Marjanu. Ko se vrača domov, mi spet prinese kopije za tiste sošolke, ki nimajo spletnih naslovov. Stečem pred hišo z masko, on pa pravi: »Pridi na Lipo, boš videla, kako je lepo! Vse smo prebelili, popravili…Upam, da se kmalu lahko vrnete nazaj!« Res je zavzet in dober organizator, prijazen do vseh članov in nikoli ne zavrne pomoči – hvala, Marjan!

Zjutraj na programu ARS slišim, da je ta teden posvečen pisanju na roko. Že nekaj časa opažam, da mi je ta korona malo zameglila priklic besed in pojmov. Zato sedem in na roko napišem kratka pisemca mojim sošolkam etnologinjam, pismo Katji in Marti, pa še voščilno pismo za rojstni dan prijatelju na Nizozemsko… Pisanje z roko mi kmalu steče in počutim se bolj osredotočeno. Že dr. Pirtošek je povedal, da usklajevanje misli in pisanje z roko zelo pomaga k boljšemu delovanju možganov. Zadovoljna sem sama s sabo in dobim občutek, da so počasi stvari prišle nazaj na svoje mesto.

Zvečer sledimo prisegi novega ameriškega predsednika Bidna. V Ameriki sploh ne moreš kandidirati brez polne vreče denarja. Meni se zdi, da posredno glasovanje preko elektorjev ni posebno enakopravna demokracija. Tako sploh ne šteje vsak volilni glas…Ampak dostojanstvena prisega in govori nam dajejo vsaj čisto malo upanja, da se bo namesto narcisističnega nastopaštva in hujskaštva vrnilo vsaj malo strpnosti, povezovanja in humanizma.

Manica Perdan Ocepek