V torek, 7. junija 2021, je naša draga sošolka Vida Gliha dočakala častitljivi jubilej. Sošolke pri etnologiji smo se že takoj včeraj, saj je torek dan našega druženja na Lipi, zbrale na svečanem kosilu v Čebelarskem domu na Brdu pri Lukovici, ki ga je uvedlo peneče vino in šopek z voščilom in zapeto zdravico.

Marinka je za vsako udeleženko slavja prinesla vrtnico iz svojega vrta, prav tako pa nas je ob pogrinjku čakala tudi glinena ploščica z angelskim znamenjem sreče. V veselje nam je bilo sedeti  zunaj na topel, skoraj vroč dan na senčni verandi ob lipi s pogledom na vas in zeleno dolino pod nami. Narava  je počastila naše čudovito druženje, ki je zaznamovalo tudi konec tega težkega, s korono zaznamovanega leta.

Vida je doma iz Posavja, iz Brežic, zato smo študijsko leto zaključili z gradivom iz Posavskega muzeja o modelu za votiv in o prvi muzealki in pedagoginji Ivi Stiplovšek, ki je prav tako dočakala devetdeset let. Ko so prinesli torto, pa je napočil čas za slavnostne govore, najprej za tistega za Vido. Če se že ukvarjamo z etnologijo, sem zanjo izbrala ljudsko pesem:

Preluba si ti, pomlad,
kak si vesela!
Ptičica vsaka že skoraj bo pela;
prva je kukovca,
ki nas bo klicala:
»Kmetič le pojd' orat,
ženka sejat!«

Škrjanček pa prileti
s polske ravnine
ino nas gor budi:
»Pojte na njive!«
Škrjanček se gor spusti,
nam pa zažvrgoli:
»Kmetič le pojd' orat,
ženka sejat!«

Prišel bo sveti Vid,
črešnje zorijo,
fantje na travniku
rož'ce kosijo.
Ima že vsak koso,
kaj si nabrusil bo,
v jutro pa, ko je svit,
grejo kosit.

 Prepelička se oglasi
v pšenički rumenoj,
dekleta pa gor budi
v jutro ob enoj.
V jutro pa, ko je pet,
prišlo jih je deset,
'mele so srpe,
začnejo žet'.

 Prišel bo svet' Mihal'
v naše gorice,
Grozdje 'mo prešali,
pili 'mo vince.
Prišel bo svet' Martin,
z mošta postal' je vin',
žegnal ga bo Martin,
jaz ga bom pil!

- Ljudska iz Cvetkovcev pri Ormožu

»Draga Vida,

spet sem prebrala Tvoje spomine na otroštvo, da bi razbrala kaj o Tebi, se spominjala naših in najinih pogovorov…in vendar Ti, ki bi bila pri enaindvajsetih lahko moja mama, ostajaš zakrita, tajinstvena. Zato sem Ti v imenu vseh nas za voščilo namenila ljudsko pesmico, ki pomeni krožne premene letnih časov in s tem globoke življenjske premene…. Ob jubileju prejmi naše iskrene čestitke za veliko zdravja in dobre volje v naslednjem desetletju Tvojega življenja!«

Manica in Tvoje sošolke etnologinje

Vidi so pripravile sošolke še nekaj osebnih daril, posebej se je izkazala Ruša s toplim, ročno izdelanim ogrinjalom.

Nadaljevala je naša sošolka Majda:

»Čutim, da še nismo vsega povedale, in zato mi dovolite, da pridem tudi jaz do besede. Ker nismo samo tisto, kar jemo, in zrak, ki ga dihamo. Smo tudi zgodbe, ki smo jih slišali, pravljice, s katerimi so nas uspavali v otroštvu, knjige, ki smo jih prebrali, glasba, ki smo jo poslušali, in čustva, ki so nam jih prebudile slike, kipi, pesmi…

Pri etnologiji sem od vsega začetka, od leta 2007, in ker se imamo lepo, ostajam. Če smo preživele zadnje leto, bomo še kaj!… «

Nato se je prisrčno zahvalila animatorki Manici za povezovalno in organizatorsko vlogo. Zahvalile smo se tudi naši mentorici Ani za vse letošnje priprave gradiv. Jožica ji je podarila lončnico, vzgojeno iz rastline, ki jo je pred petdesetimi leti prinesla z mladinskega potepanja po Rusiji. Andreji smo se zahvalili, ker je vsa leta Vido zvesto vozila na Lipo, zdaj pa tudi na srečanja ob kavici. Sandi smo podarili cvetje, saj nam vselej pripravlja ročno narejene spomine na naša šolska in družabna druženja. Tokrat je spet prekosila samo sebe. Za vsako od nas je izdelala punčko. Vsaka je imela svoje oblačilo in svoje ime. Potem smo morale potegniti iz vrečke listke in poiskati ujemanje  imena na listku s punčkinim imenom… Tako je čas ljubeznivega in veselega druženja spolzel v pozno popoldne. Zelo dolgo se ga bomo spominjale, posebej pa Vidinega iskrenega veselja ob praznovanju jubileja.

Avtorica: Manica Perdan Ocepek

V Erbergovih paviljonih v Dolu pri Ljubljani so pripravili razstavo Društva Lipa, Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale, kjer so razstavljena ročna dela študijskih skupin mozaika, punčke Unicef, keramike, klekljanja ter slikarstva.

V Dolu pri Ljubljani, blizu trojnega sotočja rek Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice, ob poti stoji par obnovljenih paviljonov brez palače. Erbergova paviljona sta vse, kar je zares ostalo od nekdaj mogočne dolske graščine. Pečat graščini je dal baron Jožef Kalasanc Erberg, zbiratelj starin, umetnin in redkih predmetov. Razgledan in premožen mož je veliko potoval in je svoj dom opremil s predmeti z vseh koncev sveta. Veliko dela je posvetil tudi parku, ki so ga kasneje imenovali kranjski Versailles. Prav v sklopu prenove vrtov je nastala zamisel o klasicističnih paviljonih, ki bi vrt povezovala z vhodnim drevoredom. Dandanes paviljona zaživita le ob posebnih priložnostih, ko v njih potekajo predstave in prireditve, sicer pa samevata.

Zato, da paviljona samevata čim manj časa, pa skrbi organizatorica kulturnih prireditev v Erbergovih paviljonih Nataša Klemenčič, ki prireja vedno več kulturnih prireditev. Od začetka korona krize sta paviljona resda samevala večino časa, sedaj, ko se sproščajo ukrepi, pa se bo nadaljevalo s prireditvami, razstavami in drugimi dogodki.

V četrtek, 27. maja 2021, so v Erbergovih paviljonih odprli razstavo ročnih del študijskih skupin mozaika, punčke UNICEF, keramike, klekljanja ter slikarstva, Društva Lipa Domžale. Odprtja razstave, ki je potekala po priporočilih NIJZ, se je udeležilo kar nekaj obiskovalcev. Med njimi so bil tudi Marjan Ravnikar, predsednik Društva Lipa Domžale, mag. Nika Rovšek, podžupanja Občine Dol pri Ljubljani ter Nataša Klemenčič, organizatorica kulturnih prireditev v Erbergovih paviljonih. V kulturnem programu ob odprtju so sodelovale članici literarnega krožka Janka Jerman in Milojka Lunar ter citrarke »Sončnice« in kitaristke »Tempo« pod vodstvom prof. Damjane Praprotnik, ki so popestrile dogodek.

Društvo Lipa, Univerzo za tretje življenjsko obdobje, obiskujejo slušatelji iz različnih občin, ki so blizu Občini Domžale in jim sodelovanje v študijskih krožkih ne predstavlja prevelik logistični zalogaj. Z nadgradnjo in bogatenjem svojega znanja, pa se želijo predstaviti tudi v svojih krajih, zato Društvo Lipa, z največjim veseljem, organizira razstave v knjižnicah, kulturnih domovih ter drugih ustanovah, kjer si obiskovalci lahko ogledajo prave umetnine, nastale s srcem in predanostjo v jeseni življenja.

Vse nezavedno ali zavedno, kar v mladosti ni bilo časa ali možnosti uresničiti, se zrcali v čudovitih izdelkih klekljaric. Čipka je nežna kot dih, stkana iz tisočerih niti, ki poveže misli, ustvari podobo in ji vdihne življenje. Preplet slike in čipke je tako v simfoniji narave še nekaj več. Mentorica klekljaric je Marija Rupert. Keramika poskrbi, da se telo umiri, da roke udejanjano misli in vsak izdelek pripoveduje svojo zgodbo. Za keramičarje skrbi mentorica Breda Podbevšek. Tako kot punčke UNICEF, ustvarjene z ljubeznijo in posebnim namenom. Humanitarna dejavnost, ki prinaša močno sporočilo, da skupaj zmoremo. Mentorica izdelave punčk iz cunj je Metka Paternoster. »Kamen na kamen palača …« Drobni kamenčki mozaika, ki umirijo roke in srce in vdahnejo življenje kamnu, ki je lahko tudi ljubezen. Mentor mozaika je Aljaž Vidrajz. Ko se pogled zazre na steno, kjer visijo slike slušateljev slikarskega krožka, pomisliš na velike umetnike, katerih dela so nesmrtna in občudovana že stoletja. Prelepe slike narave, ki nas obdaja, tihožitja, človeka in živali, so opomnik, da so umetniki čisto blizu nas. Da njihove oči vidijo in roke ustvarijo, kar ni dano vsem smrtnikom. Za slikarje in slikarke skrbi mentorica Marija Mojca Vilar.

Pravijo, da je talent položen v zibelko. In nikoli ni prepozno, da ga uresničiš. Zato velik poklon vsem, ki so v jeseni življenja obudili svoje skrite želje, našli neodkrite talente v sebi in vsem nam bogatijo in lepšajo dni s svojimi umetninami.

Video z odprtja razstavi si lahko ogledate na povezavi tukaj. 

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Simona Pivar

Društvo Lipa, Univerzo za tretje življenjsko obdobje, obiskujejo slušatelji različnih občin, ki so blizu Občini Domžale in jim sodelovanje v študijskih krožkih ne predstavlja prevelik logistični zalogaj.

Z nadgradnjo in bogatenjem svojega znanja, pa se želijo predstaviti tudi v svojih krajih, zato Društvo Lipa, z največjim veseljem, organizira razstave v knjižnicah, Kulturnih domovih, kjer si obiskovalci lahko ogledajo prave umetnine, nastale s srcem in predanostjo v jeseni življenja.

V avli Ivana Hribarja v Trzinu, so tako razstavljena ročna dela študijskih skupin mozaika, punčke Unicef, keramike, klekljanja in slikarstva.

Vse nezavedno ali zavedno, kar v mladosti ni bilo časa ali možnosti uresničiti, se zrcali v čudovitih izdelkih klekljaric. Čipka, nežna kot dih, stkana iz tisočerih niti, ki poveže misli, ustvari podobo in ji vdihne življenje. Preplet slike in čipke v simfoniji narave.

Keramika poskrbi, da se telo umiri, da roke udejanijo misli in vsak izdelek pripoveduje svojo zgodbo.

Tako kot punčke UNICEF, ustvarjene z ljubeznijo in posebnim namenom. Humanitarna dejavnost, ki prinaša močno sporočilo, da skupaj zmoremo.

»Kamen na kamen palača…« Drobni kamenčki mozaika, ki umirijo roke in srce in vdahnejo življenje kamnu, ki je lahko tudi ljubezen.

Ko se pogled zazre na steno, kjer visijo slike slušateljev slikarskega krožka, pomisliš na velike umetnike, katerih dela so nesmrtna in občudovana že stoletja. Prelepe slike narave, ki nas obdaja, tihožitja, človeka in živali, so opomnik, da so umetniki čisto blizu nas. Da njihove oči vidijo in roke ustvarijo, kar ni dano vsem smrtnikom.

Pravijo, da je talent položen v zibelko. In nikoli ni prepozno, da ga uresničiš.

Zato velik poklon vsem, ki so v jeseni življenja obudili svoje skrite želje, našli neodkrite talente v sebi in vsem nam bogatijo in lepšajo dni.

Razstavo si lahko ogledate do 4. junija in ne bo vam žal.

Tekst in foto: Marina Kopač

Pa smo ga dočakali! Prvi izlet po korona izolaciji. Društvo Lipa Domžale je poslalo prijazno vabilo svojim članom z naslovom: Z vlakom v Novo mesto na cviček in presto. Krasna ideja!

17. maja 2021,  smo tisti, ki smo iz Kamnika, začeli svoje potovanje v Kamniku, večja skupina se nam je pridružila v Domžalah. V Ljubljani smo prestopili na drug vlak »dolenjca«, ki nas je odpeljal proti Novemu mestu. Na vlaku smo se seznanili s programom izleta. Naš namen je bil spomniti se znamenitih Dolenjcev, ki so v Novem mestu pustili svoj pečat (Leon Štukelj, Božidar Jakac, Oton Župančič, Tone Pavček, Lojze Slak …), se sprehoditi po starem delu mesta in spoznavati tamkajšnje znamenitosti od zunaj. Vodička našega izleta je bila Anica Justinek.

V Novem mestu so nas na železniški postaji pričakale mentorica in dve dijakinji 3. letnika Srednje šole za gostinstvo in turizem Novo mesto. Najprej so nas odpeljale na kavo v park Metropol, nato smo se peš odpravili mimo Trga talcev, Knjižnice Mirana Jarca, rojstne hiše Marjana Kozine proti Bregu, mimo rojstne hiše Božidarja Jakca, Mirana Jarca, do Kapiteljske cerkve s svetimi vrati - najvišje točke Novega mesta. Občudovali smo prekrasen pogled na reko Krko in njeno tipično obrežje, katerega si je Krka urezala na svoji poti proti izlivu v Savo. Človek pa je na temeljih starega mestnega obzidja ustvaril dom svojim meščanom. Že leta 1254 so zabeležili mestne pravice.

Pot smo nadaljevali preko Kandijskega mostu do spomenika slovenskemu olimpioniku Leonu Štuklju. Nato smo se po lepo urejenem Glavnem trgu sprehodili mimo Mestne hiše Rotovž do Kettejevega vodnjaka.

Tako se je naš izobraževalni del zaključil in bil je čas za kosilo. Prijazni gostitelji so nas pospremili v hišo kulinarike. Po dobrem kosilu, ki so ga pripravili dijaki Srednje gostinske in turistične šole, smo se vrnili na železniško postajo in se odpeljali proti Ljubljani. Na vlaku smo obujali spomine na lepo preživeti dan in se dogovorili za naslednji izlet z vlakom. Odpeljali se bomo proti Ptuju – najstarejšemu slovenskemu mestu.

Dobro razpoloženi in z lepimi vtisi smo se vrnili domov in bili hvaležni vsem organizatorjem tega izleta: našemu predsedniku Društva Lipa Domžale Marjanu Ravnikarju, naši vodički Anici Justinek in Srednji gostinski in turistični šoli Novo mesto.

Avtor prispevka: Katja Tabernik; Foto: Marjan Ravnikar