V krajevni Knjižnici Tineta Orla v Trzinu so pripravili razstavo Društva Lipa, Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale, kjer so razstavljena ročna dela  študijskih skupin mozaika, punčke Unicef, keramike, klekljanja ter slikarstva.

Marjan Ravnikar, predsednik Društva Lipa, Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale, je za naš portal povedal, da imajo še vedno odprto razstavo v Šentvidu pri Lukovici, razstavo zelišč in starih čajnikov v Kulturnem domu v Grobljah so v nedeljo zaprli, razstava petih krožkov Društva Lipa Domžale pa bo v trzinski knjižnici na ogled do 4. junija 2021.  Ker je v Knjižnici Trzin precej velik prostor, so se odločili, da bodo razstavili ročna dela kar petih študijskih skupin.

Tako si na razstavi lahko obiskovalci ogledate delo keramičarjev, klekljaric, mozaičarjev, likovnic ter izdelovalk punčk Unicef. Najbolj atraktiven del razstave je vsekakor klekljarski del, saj se je v ta krožek v letošnjem študijskem letu vpisalo zelo veliko število slušateljev. Predsednik društva Marjan Ravnikar je povabil čim več prebivalcev Trzina in seveda tudi ostalih občin, da si razstavo ogledate obenem pa povabil starejše občane, da se pridružijo Društvu Lipa Domžale, kjer si bodo lahko izbrali enega ali več krožkov, ki jih vodijo priznani mentorji, tako, da bojazni, da se ne bi ničesar naučili, ni. Kvečjemu boste doživeli bogato izkušnjo in iz vsakega slušatelja mentorji vedno potegnejo že dolgo potlačeno umetniško žilico. Letošnjo jesen bodo namreč študijsko leto namesto v sredini oktobra začeli že takoj v začetku septembra, zato vabljeni v čim večjem številu na šolanje v tretjem življenjskem obdobju.

Mentorica študijskega krožka UNICEF – punčke iz cunj, Metka Paternoster pa je za naš portal dejala, da punčke Unicef rešujejo življenja otrok v revnih državah, saj z nakupom punčke pomagate dobaviti cepiva za revne otroke v državah, kjer se še vedno pojavlja ogromno otroških bolezni, od katerih otroci umirajo. S cepivi pa marsikateri otrok preživi.

Vabljeni!

Video z odprtja razstave si lahko ogledate na povezavi tukaj.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

»Vse od izdaje monografije o domžalskem, slovenskem in svetovno znanem pianistu ter glasbenem pedagogu Aciju Bertonclju je živela zamisel, da se temu velikemu mojstru črno-belih tipk za njegov umetniški prispevek tudi v njegovem rojstnem kraju poklonimo s postavitvijo obeležja,« je dejala direktorica Kulturnega doma Franca Bernika Domžale ob vodenem ogledu in pogovoru ob mozaiku – spominskemu obeležju Aciju Bertonclju, velikemu pianistu.

V četrtek, 13. maja 2021, so se pred spominskim obeležjem – mozaiku Acija Bertonclja pod vodstvom mentorja Aljaža Vidrajza, mojstra italijanskega mozaika, zbrali slušatelji krožka izdelave mozaika Društva Lipa, Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale. Slušateljem in mentorju so se pred spominskim obeležjem pridružili še Cveta Zalokar, direktorica Kulturnega doma Franca Bernika Domžale, Marjan Ravnikar, predsednik Društva Lipa Domžale ter Jurij Smole, akademski kipar. Slušatelji so iz »prve roke« izvedeli o željah, načrtovanju in postavitvi spominskega obeležja – mozaika na pročelju Kulturnega doma Franca Bernika Domžale.

Najprej je vse navzoče pozdravil Marjan Ravnikar ter povedal nekaj besed o krožku in slušateljih, ki se učijo izdelave mozaikov, nato pa je Cveta Zalokar povedala nekaj besed o razmišljanju in želji po obeležju velikemu pianistu Aciju Bertonclju, na nečesa trajnega, kar bo Domžalce spominjalo na njegovo delo in življenje med nami, ki se je izteklo septembra 2002. Na omenjeno pobudo Kulturnega doma Franca Bernika Domžale so se odzvali na Občini Domžale in ustanovili komisijo za postavitev obeležja, ki jo je vodila Andreja Jarc Pogačnik – v njej pa so bili poleg njegove žene Maje Klinar tudi številni ugledni domžalski kulturniki. Komisija je delo v decembru 2020 uspešno pripeljala do cilja.

Komisija je dolgo časa iskala rešitev glede prostora, kjer bi bilo obeležje postavljeno. Ob sicer skromnih in omejenih možnostih glede lokacije, je bila na koncu sprejeta rešitev, da bo to ena od zanimivih manjših sten na pročelju dvoriščne strani stavbe domžalskega kulturnega doma. Pri tem jih je vodila misel, da je to prostor, ki je v tem trenutku v središču domžalskega kulturnega dogajanja, pa tudi kraj, mimo katerega vsak dan znova v hram glasbene učenosti zahajajo mladi glasbeniki, ki jim je lahko pianist Aci Bertoncelj pomemben vzor in zgled. Prav tako se je komisija tudi odločila, da bo k sodelovanju z anonimnim natečajem povabila domžalske kiparske ustvarjalce, saj le-ti ne dobivajo ravno pogosto možnosti ustvarjanja v svojem domačem okolju.

Jurij Smole, akademski kipar ter Aljaž Vidrajz, mojster Italijanskega mozaika, sta v nadaljevanju razložila ves potek načrtovanja in izdelave mozaika – spominskega obeležja, saj jih je čas zaradi dolgoletnega dela komisije močno priganjal. Ob številnih ovirah in zastojih zaradi korone in postopkov, se je po malo več kot v letu dni ideja udejanjila in materializirala. Tako lahko v teh dneh mimoidoči, ki jih pot zanese na dvorišče Kulturnega doma Franca Bernika, že postojijo ob prečudovitem mozaiku na pročelju in se poglobijo v njegovo izpovedno moč in bleščečo energijo, ki jo odseva. Prav tako si lahko na spletni strani kulturnega doma pogledajo kratek, a zanimiv filmček, ki so ga posneli v petek, 12. decembra, ko je potekalo postavljanje in umeščanje mozaika.

In avtorstvo? Zasnova mozaika je delo domačega kiparja Jurija Smoleta, pri njegovi izdelavi pa je sodeloval mozaicist Aljaž Vidrajz, ki ga od lanske jeseni poznajo kot mentorja tudi v Društvu Lipa, Univerzi za tretje življenjsko obdobje Domžale. O tem, kako je nastajalo obeležje in kakšno je njegovo sporočilo, so navzoči izvedeli iz prve roke od avtorja Jurija Smoleta, akademskega kiparja. Ker je bila v času razpisa pomlad in so bili vzhičeni od gladkega prehoda skozi prvi val Covida-19, polni energije in načrtov, sta se oba Jurijeva predloga dobro odrezala in eden je bil izbran za realizacijo. Z nekaj sugestijami komisije, zlasti glasbenika, skladatelja in Acijevega prijatelja Tomaža Habeta so se dogovorili za končno verzijo. Žal je potem spet kar dolgo trajalo, da so uredili papirje in delati je začel razmeroma pozno, v globoko lansko jesen. To je v kombinaciji z drugim valom Covida-19 in številnimi zaporami zaradi njega, delo močno zakompliciralo. Predvsem pri nabavi ključnega materiala téser (smaltov) iz muranskega stekla, ki se ga dobi samo na Muranu ali v Spilimbergu. Zaprta meja, otežena komunikacija z Italijani in cel kup preprek je že nakazovalo na katastrofo, ko se je Jurij Smole spomnil na kolega mozaicista Aljaža Vidrajza. Torej se lahko zahvalijo tudi hipnemu preblisku … In se je odprlo.

Zelo hitro sta bila domenjena in Aljaž je bliskovito organiziral smalte v ploščah. S povečavo načrta sta umetnika dobila osnovo za rezanje in lomljenje plošč in sestavljanje barvnih polj. Delo je bilo zelo intenzivno in Aljaž se ga je lotil z vso resnostjo. Kako pa je potekalo nameščanje, seveda je problem in tudi izziv, kako tako velik mozaik (175 cm x 175 cm) spraviti v vertikalo ter ga na primeren način položiti in namestiti na steno. Strojnik v Juriju Smoletu je rešil zagato in izdelal je okvir ter nasadilna sidra iz nerjavečega jekla, ki jih je bilo treba z veliko natančnostjo umestiti na zid. Klasična orodja, kot svinčnica, libela in šestilo pa so končno spet pridobili na pomenu. Plošče s položenimi smalti in malimi presenečenji v detajlih sta umetnika potem s posebno malto pritrdila na nosilec in napravila še posebni dvižni ušesi, ki sta se zataknili v ogrodje. Tisto noč pred končnim dvigom, ki ga je zelo profesionalno opravil g. Klopčič s Prevoj, je Jurij Smole bolj malo spal. Tako je moral sredi noči še enkrat preveriti, če bo težišče res v pravi legi glede na vpetje.

»Dvig in montaža sta šla gladko. Pomoč Metoda, Jerneja in Mihe je bila odlična, za dobro voljo je poskrbela Vera Vojska, ki je vsa navdušena nad mozaikom posnela nekaj odličnih fotografij in Jernej, ki je posnel filmček o postavljanju. In seveda Cveta, ki nas je z ogrevanjem pripravila na odločilno potezo. Tako. Mozaik stoji. In še namig za vse, ki se boste ustavljali ob njem. Tona A in B ob pavzi sta inicialki umetnikovega imena (A-ci, B-ertoncelj), ki bosta še dolgo zvenela okoli zlate tišine«, je ob koncu ogleda dejal Jurij Smole.

Več si lahko ogledate v videu na povezavi tukaj.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Predstavniki Stičišča nevladnih organizacij (NVO) Osrednjeslovenske regije – Stičišče Središče in Zavoda Nefiks so v četrtek, 13. maja 2021, obiskali nekaj točk v domžalski občini. V teh dneh namreč gostijo prostovoljca iz Španije, kateremu so razkazali in predstavili delovanje nekaterih nevladnih organizacij, med drugim tudi Društvo Lipa, Univerzo za tretje življenjsko obdobje Domžale.

V Društvu Lipa, Univerzi za tretje življenjsko obdobje Domžale jih je sprejel predsednik Marjan Ravnikar, ki je tudi sam član Nefiksa. Ana Gregorič iz Stičišča Središča, podporne organizacije za društva in zavode, je povedala nekaj besed o obisku španskega prostovoljca. Alberto Arcas Nevado iz Malage iz Španije je prostovoljec pri zavodu Nefiks, zanima pa ga delovanje organizacij po svetu, med drugim tudi v Sloveniji, kjer se je ponudil kot prostovoljec pri zavodu Nefiks. Z njima je bila še Urška Marzidovšek.

Marjan Ravnikar je goste sprejel s pozdravnim krajšim nagovorom, zatem pa vse povabil v notranje prostore Društva Lipa Domžale, kjer je ravno potekal krožek izdelovanja mozaika. Mentor krožka Aljaž Vidrajz, mojster Italijanskega mozaika, je gostom povedal nekaj besed o izdelovanju mozaikov, vsi pa so si v živo ogledali izdelavo mozaika slušateljev krožka. Marjan Ravnikar je gostom predstavil tudi izdelovanje in poslanstvo Unicefovih punčk, kjer s prodajo rešujejo revne otroke.

Po ogledu je Marjan Ravnikar goste povabil še na ogled mozaika Aciju Bertonclju, ki je postavljen na steni Kulturnega doma Franca Bernika Domžale, katerega je po predlogi akademskega kiparja Jurija Smoleta naredil Aljaž Vidrajz.  Obisk je bil za španskega prostovoljca lepo presenečenje, saj je videl kar aktivnosti, s katerimi se ukvarjajo v društvu Lipa Domžale.

Video posnetek si lahko ogledate na povezavi tukaj.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Vsako spreminjanje zahteva določen napor, ki se ga že po naravi ljudje izogibamo. Iz cone udobja nas je situacija novega koronavirusa vrgla v novo realnost. Učeči odrasli v skupini citer in kitar Društva Lipa, Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale pri tem nismo bili izjeme. Ko se je v marcu 2020 javno življenje ustavilo, je bilo negotovosti in vprašanj, kako naprej, izredno veliko.

Na srečo, nas je naša prizadevna in neumorna učiteljica prof. Damjana Praprotnik, postavila pred dejstvo, da si ne smemo dovoliti podreditve prevladujočemu virusu, ki bi za marsikoga posledično pomenilo morebitno prenehanje napredovanja v učenju in vadbi instrumenta. Odločila se je, da enako, kot poteka šolanje na daljavo za učence, dijake in študente, lahko nadaljujemo učenje inštrumenta tudi mi, starejši. Čeprav se starejši učimo drugače, morda počasneje, a vendarle vztrajno in z veliko motivacije.

Poslala nam je link za on-line komuniciranje in bilo nam je jasno, da z učenjem in skupnimi vajami nadaljujemo v e-obliki. Začetne tehnične težave s povezavo na zvezi, ki jih sprva ni bilo prav malo, so se sčasoma s podukom in spodbudami naše Damjane razblinile. Izobraževanje na daljavo je steklo. Bilo pa je seveda potrebno veliko strpnosti, da smo se naučili poslušati v istem trenutku samo enega izmed nas ali učiteljico, ne da bi vmes še brenkali in motili druge.

Učiteljica Damjana je pripravila posnetke z opisom tehničnih napotkov izvajanja skladb na instrumentu in nam povezave posredovala po e-pošti, da smo ob posnetkih lahko vadili doma še sami. Prav tako nam je vedno znova pošiljala note novih skladb. Vse to nas je še spodbujalo in priganjalo, da smo iz tedna v teden vse bolj odgovorno in vztrajno vadili ter osvajali vedno nova znanja v tehniki igranja.

Čas koronavirusa in lockdowna, kot so ga poimenovali mediji, je bil za člane inštrumentalnih skupin Društva Lipa Domžale priložnost, da smo se posvetili napredovanju v učenju tistih tehnik igranja, za katere nam je sicer vedno zmanjkovalo časa. Utrdili smo branje not v obeh ključih, vadili koordinacijo obeh rok, spoznavali čare in pasti teoretičnega dela igranja ter s posnetki sodelovali na dveh virtualnih koncertih. To, nenavadno šolsko/študijsko leto, ki se počasi izteka, po zaslugi naše Damjane Praprotnik in podpore vodstva Društva Lipe, Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale, kljub vsemu ocenjujemo kot izjemno uspešno. Verjamemo pa, da bomo v prihodnjem šolskem letu imeli priložnost, da vse naučeno pokažemo na nastopih neposredno pred občinstvom.

Anica Justinek, za inštrumentalne skupine, Društvo Lipa, Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale