Razstava v Slovenskem etnografskem muzeju

Meščanstvo si v času pomladi narodov, v sredini 19. Stoletja, začne »prisvajati« elemente ljudske umetnosti in motivike kot simbole narodove identitete. Ljubiteljski etnografi, kot je bil Albert Sič v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, so najprej proučili znane, likovno bogate, pa vendar uporabne predmete kmetskega vsakdanjega življenja, in jih predelali v simbole slovenstva. Tudi slikar Maksim Gaspari, ki je bil restavrator v Slovenskem etnografskem muzeju, je v svoja dela vključil idealizirane prizore, motive in vzorce, nato pa jih predelal v narodne simbole. Vse najbolj značilne in prepoznavne predmete slovenske ljudske umetnosti, preslice (edinstvene po tem, da so imele zaključek v obliki zvonika), modele za kruhke in trniče, panjske končnice, lesene kipe svetnikov, votivne podobe…, je kustodinja razstave dr. Bojana Rogelj Škafar soočila z ustvarjanjem umetniškega kolektiva NSK (Neue Slowenische Kunst), ki je odločilno zaznamoval osemdeseta leta v tedanji SR Sloveniji. Če so ob narodnem prebujenju preoblikovali stare kmečke simbole za narodov preporod, si je NSK, posebej skupina IRWIN, »prisvojila« podobe, politične in religiozne simbole umetnosti 19. In 20. stoletja, da bi poudarila nadnacionalno, ravno ko so nacionalizmi v vseh porah življenja začeli razkrajati tedanjo državo. Kolektiv je leta 1992 ustanovil tudi Državo NSK kot projekt, ki naj z umetnostjo zgradi skupnost v globalni državi. Temu kolektivu so se v zadnjih štiridesetih letih pridružili mnogi znani tuji in domači umetniki, tudi mlajša umetnica Meta Grgurevič, ki je ob rob ustvarjanju izjavila: »Vsekakor je ideja kolektivnega ustvarjanja, ki je eno temeljnih načel gibanja NSK, občudovanja vredna. Namreč, iz lastnih izkušenj dela v različnih kolektivih lahko rečem, da je ohranjati kolektivno identiteto in hkrati zagovarjati lastna načela v ustvarjalnem procesu velik izziv.«

Slušateljice etnologije se nismo »ustrašile« izziva sporočilnosti in razmisleka obeh predstavljenih sklopov in smo si z veseljem ogledale razstavo, ki jo je za nas, kakor mnoge prejšnje, spet vodila gospa Vilma Kavšek. Žal nas je bilo na ogledu le šest, saj so druge sošolke, žal, spet preganjale svoje zdravstvene težave.

Animatorka etnologije: Manica Perdan Ocepek

med dnevom in nočjo, med življenjem in smrtjo, med prijateljstvom in sovraštvom, med mirom v svobodi in vojnami …

Vsa ljudstva od pradavnine do danes so se bala prehoda na ono stran, v temo, čez Had, v smrt, zato so z obredi in verovanji pospremila svoje pokojne. Kot udeleženci in ustvarjalci obredij so se ljudje naučili živeti s svojo minljivostjo in hkrati »poskrbeli«, da se mrtvi niso vračali iz onostranstva in vnašali nemir v skupnost.

O vsem tem smo etnologinje v torek prisluhnile v predavanju dr. Tomaža Simetingerja, ki je danes eden najbolj priznanih in najuspešnejših koreografov slovenske folklorne dejavnosti, etnolog in kulturni antropolog. Tako nas je vodil od zoroastrov, ki so gradili stolpe tišine, Rimljanov, ki so svoje pokojne pokopavali ob cestah, preko Slovanov z značilnimi gomilami s pridatki, do krščanskega obredja v naših krajih. Pokazal nam je tudi Drevo življenja kot Axis mundi (lat., os sveta), kjer se stikajo trije svetovi: spodaj, pod zemljo, so plazilci, torej kače, kuščarji, v srednjeveškem krščanstvu je bilo to področje pekla; v srednjem delu, ob deblu živijo jeleni in kopenske živali, to je tudi področje človeka; zgoraj, kjer biva petelin in druge ptice, je področje svetlobe, bogov, angelov, v krščanstvu pa boga. Prehod iz srednjega veka v renesanso je prvič v mrtvaškem plesu, ki so ga upodabljali po Evropi, prikazal enakost ljudi vsaj v smrti, ki ji ne uide niti revež, niti kralj ali papež, še zviti trgovec z mošnjo je ne more prelisičiti in podkupiti. Pri nas v Hrastovljah je znamenita upodobitev tega plesa. Vedeti namreč moramo, da so še nedavno med bedenjem ob pokojniku pili, jedli, pa tudi plesali… Slušateljice smo s spomini in izkušnjami v razgovoru s predavateljem predstavile tudi običaje našega, domačega prostora.

Pred velikonočnim praznikom pa sta naši sošolki pripravili čudovito presenečenje. Sanda Volk je ustvarila za vsako od nas vejico s pisanico in voščilom. Ana Gramc je spekla pletenico in ptičke z oljčno vejico v kljunčku, da bi čim prej priklicali nazaj mir, sodelovanje, solidarnost, prijateljstvo …

Sama dodajam izbrano voščilo v modri in zeleni barvi: modra pomeni spoznanje, samo spoznanje, samo refleksijo, modrost … zelena pomeni upanje, da s cvetočim brstenjem pomladi minejo hromeče bolezni zadnjih dveh let, da prikličemo mir namesto vojne.

Manica Perdan Ocepek, animatorka pri etnologiji

Strune citer, kitar in oprekljev pod prsti treh glasbenih skupin, iz Društva Lipa Domžale Univerza za tretje življenjsko obdobje, Citroprekelj iz Bele Krajine in Dominae iz Kranja, pod vodstvom mentorice Damjane Praprotnik, prof., so z ljudskimi skladbami slovenskih pokrajin in zamejstva izzvale vigred, zadnjo soboto v marcu v Kulturnem domu v Črnomlju in prvo soboto v aprilu, v dvorani Kulturnega doma Radomlje.

In kako je bilo nastopati na velikem odru med 45 nastopajočimi in pred polno dvorano poslušalcev?

Draga in Anica menita, da je izvajanje skladb menjajoče med skupinami popestrilo program, poslušalce pa je posebej pritegnila raznolika starost sodelujočih na koncertu. Bile smo senijorke iz Lipe Domžale, otroško razigrani učenci iz Dragatuša in okolice, ter glasbeno izobražene mlade dame, tudi s flavto in čelom ter solistka iz Kranja in okolice. Pozabili smo na razlike v letih in se povezali s skupnimi skladbami. Ko so vsi instrumenti na odru zadoneli skupaj, in ko je ob naši spremljavi zapela še sopranistka Ana, je v dvorani nastala posebna pozitivna energija..

In kakšen je bil odziv poslušalcev?

Mojca: »Lepo ste igrali in peli. Hvala za lepo doživetje in prijeten večer.«

Slava: »Bilo je prelepo, čestitke vsem«

Cvetka: »Hvala vam za prečudoviti večer, zelo sem uživala na vašem koncertu. Kdaj in kje boste spet igrale, prosim, obvestite me, da vas pridem poslušat«.

Alenka: »Bilo je zelo lepo, čudovito vas je bilo poslušati …«

Zahvaljujemo se vsem, ki ste nam s svojimi prispevki omogočili organizirati in izvesti oba koncerta, vsem nastopajočim, gostujočim, mentorici ge. Damjani Praprotnik in seveda vsem poslušalcem v dvorani ter predsedniku Društva Lipe za spodbudo in podporo.

Tudi prihodnje leto med strune naših instrumentov pride pomlad in veseli bomo, če boste z nami.

Za glasbeno skupino Društva Lipa Domžale,

Anica Justinek