Društvo Lipa, Univerzo za tretje življenjsko obdobje Domžale obiskujejo slušatelji iz Domžal in okoliških občin. Z junijem so končali študijsko leto 2021/2022, svoje znanje, izdelke in še kaj zanimivega pa zelo radi predstavijo širši javnosti, zato Društvo Lipa Domžale organizira razstave v knjižnicah, kulturnih domovih ter drugih ustanovah, kjer si obiskovalci lahko ogledajo prave umetnine, nastale s srcem in predanostjo v jeseni življenja.

Zelo radi razstavljajo v občinah, od koder prihajajo slušatelji študijskih krožkov. Velikokrat se dogovorijo s krajevnimi knjižnicami in s kulturnimi domovi, da jim odstopijo nekaj prostora, kjer si lahko obiskovalci lahko ogledajo ročne umetnine. Veliko slušateljev se je namreč odločilo, da se vključijo v Univerzo za tretje življenjsko obdobje, ravno po ogledu takšnih razstav.

V avli centra Ivana Hribarja v Trzinu so ponovno razstavljene umetnine ustvarjalnih krožkov Društva Lipa Domžale, ki bodo na ogled do 14. junija 2022. Tokrat so razstavljeni izdelki študijskih skupin Mozaik, Keramika, Kljekljanje, Slikarstvo ter Punčke UNICEF. Punčke lahko tudi »posvojite«, kupite in prispevate za cepiva za otroke v tretjih državah.

Ko se človek upokoji, začnejo na plan prihajati potlačeni talenti. Šolanje, poklic, otroci, mladina in kar naenkrat je človek zrel za upokojitev. Ostane mu več časa in da bi ta čas zapolnil, začne doma kaj brkljati, nazadnje pa se odloči za Društvo Lipa Domžale, kjer lahko svoj potlačeni talent razvije na polno ob odličnih mentorjih, ki poučujejo različne dejavnosti. Pravijo, da je talent položen v zibelko. In nikoli ni prepozno, da ga uresničiš. Zato velik poklon vsem, ki so v jeseni življenja obudili svoje skrite želje, našli neodkrite talente v sebi in vsem nam bogatijo in lepšajo dni s svojimi umetninami.

Razstavo v Avli centra Ivana Hribarja v Trzinu pa si le oglejte.

Video z razstave si lahko ogledate na povezavi tukaj.

Avtor: Miro Pivar: Foto, video: Miro Pivar

 0000

"Ko kleklji utihnejo, čipke zaplešejo. Čipke so bile vedno okras vsakega plesa - tako dame, kot gospodje so se radi polepšali s čipkami. Tokrat pa smo se čipkarice plesa lotile malo drugače (na naš način)."

Na oddelku za otroke in mladino v Knjižnici Domžale bo od 6. do 19. junija 2022 na ogled razstava Čipke plešejo. Razstavo sedaj že tradicionalno vsako leto pripravi Klekljarska skupina Slamice v okviru Društva Lipa - Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale. 

Vabljeni!

Knjižnica Domžale

… je treba spodobno proslaviti - smo se dogovorile etnologinje. Naprej smo se zbrale v učilnici in zaključile našo širšo temo o domu z igro dopolnjevanja pregovorov. Saj poznate tistega: »Ljubo doma, kdor ga ima!« Pa še dva za pokušino: Neumen je tisti ptič, ki se sramuje svojega gnezda. Naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče!

Ko se oziramo na zadnji dve leti, je občutek tak, kakor da ju ne bi bilo, saj ni bilo pomembnih dogodkov, zato tudi nobenih spominov – kakor da bi se čas skrčil. Prvo šolsko leto 2020/21 je bilo skoraj brez vsakih srečevanj. Tako nam je ostalo le, da se spodbujamo po telefonu in težka občutja delimo na dvoriščih, pred vrati…a brez rokovanj, da o objemih niti ne govorimo. Letošnje šolsko leto je bilo nekoliko boljše, pa vendar se nismo srečevale od novembra do sredine decembra…Bilo je težko, saj je enkrat zbolela ena, drugič druga – če ne s kovidom, pa zaradi drugih zdravstvenih težav. A pomislimo: vse smo se nekako izvlekle iz težav, še vedno smo tukaj, še vedno se ne damo, se povezujemo, si pomagamo, svetujemo, in ne nazadnje, se učimo in najraje se druga od druge nalezemo le dobre volje. Naj ostane še dolgo tako!

Zato je bilo res vredno praznovati. Najprej smo po uri kot po navadi sedle h kavici. Potem pa smo se odpeljale na Brdo pri Lukovici v Gostišče pri čebelici, kjer smo najprej s petjem nadomestile vse zdravice za nazaj, ki jih ni bilo ob pravem času.... Pridružila se nam je tudi naša častna članica Vida Gliha, ki bo kmalu dopolnila enaindevetdeset let. Cvetje, zahvale vsem »zaslužnim« in darila so še polepšale dan in razpoloženje. Najlepši pa je bil nagovor prof. Majde Gnidovec, ki ga, prirejenega kot voščilo vsem članom Lipe, zapisujem vsem vam:

»Danes je praznik – po etimološkem leksikonu – dan posebnega pomena za nas, naš praznik, ki ga lahko oblikujemo po svoje. Smo skupina, ki je med vsemi pri Lipi verjetno najbolj povezana, že petnajst let. Dobro se počutimo, rade se družimo…Torej zdaj so počitnice! Vzemimo si čas:

• za igro – to je skrivnost mladih;
• za premišljevanje – to je vir moči;
• za smeh - to je glasba duše;
• za prijaznost – to je pot k sreči;
• za dobra dejanja – to je ključ do nebes;
• za razdajanje – kajti življenje je prekratko.«

Manica Perdan Ocepek, animatorka skupine etnologija

je tisti, ki »na ogled postavi« vse, kar se je v preteklem šolskem letu dogajalo, pripravi razstave, postreže z letnimi koncerti in predstavitvami folklornih skupin…Tako je bilo tudi 14. In 15. maja letos, ko je Folklorna skupina France Marolt v sodelovanju z APZ Tone Tomšič pripravila poklon svojemu ustanovitelju. Lansko leto je minilo sto trideset let od njegovega rojstva prav v naši soseščini, na Brdu pri Lukovici, sedemdeset let od smrti, hkrati pa tudi osemdeset let od znamenitega koncerta Akademskega pevskega zbora med okupacijo decembra 1941, ko se je zbor s pesmijo Lipa zelenela poslovil od Slovencev in napovedal kulturni molk. France Marolt se je rodil v glasbeno nadarjeno družino. Njegov oče je bil učitelj in vodil je pevski krožek, poleg tega pa je bil tudi organist v farni cerkvi na Brdu. Kasneje se je družina preselila v Ljubljano, kjer je France obiskoval gimnazijo. V teh letih je s sošolci ustanovil oktet in ga tudi vodil. Prvo glasbeno izobrazbo je dobil v domači hiši, pri očetu, ki ga je seznanil s teorijo in harmonijo. Pri Antonu Foersterju je končal Orglarsko šolo in obiskoval tudi šolo Glasbene Matice pri Mateju Hubadu. Folklorno gradivo je začel zapisovati leta 1931 v Beli krajini. Leta 1933 je nadaljeval začeto delo in v Ziljski dolini zbral veliko število ljudskih pesmi in obredov, ki jih je kasneje izdal v samostojni publikaciji.

Zaradi težkih koronskih časov je bila prireditev lahko šele letos, in to dvakrat, v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Nekaj etnologinj si je to čudovito predstavo pesmi in plesov ogledalo, saj smo lahko na odru videli že generacijo vnukinje ene od njih. Trije pari so se najprej zavrteli, tako kot leta 1964 na odru SNG Opera, v Ziljskih svatbenih plesih (priredba koreografije F. Marolta dr. Tomaž Simetinger). V naslednji točki je APZ Tone Tomšič poustvaril Lipo, kot se je to zgodilo pred več kot osemdesetimi, usodnimi leti. Ovo selo zdravo i veselo (koreografija Luka Koprivnik) predstavlja peto in plesno uskoško dediščino Bele krajine. Moški in ženske v temnih oblekah in žene s pečami na glavah so plesali Plese ljubljanskega predmestja (koreografija Mirko Ramovš). Koroška ohcet (koreografija Luka Koprivnik) z Obirskega nam je predstavila simbolni prehod v zakonski stan. Frodljar, Bruljar, Braja (Tomaž Simetinger) so plesi kot plod novejših terenskih raziskav Posočja, posebej zatolminskega kola, in segajo v pustni čas, imena pa pomenijo like – šeme. V slovenskih pokrajinah so plesali tudi mazurke in v koreografiji z naslovom Tri mazurke (Tomaž Simetinger) so plesalci oživili primorsko, koroško in gorenjsko različico. Plesne dele so povezovali tudi spomini nekdanjih plesalcev, pripovedi snovalcev in raziskovalcev razvoja te folklorne skupine. Vrhunsko plesno in peto predstavo so maroltovci zaključili z izročilom Starega trga ob Kolpi (Mirko Ramovš), in sicer pripovedna pesem o ugrabljenem Jezusu, dve plesni in ena pesem z ljubezensko tematiko. Dolgotrajen aplavz je privabil na oder vse ustvarjalce, koreografe in glasbenike – vse je bilo res en sam velik poklon Francetu Maroltu.

Zapisala: Manica Perdan Ocepek, animatorka skupine etnologija

Fotografije: https://marolt.si/