Tretji list iz dnevnika, nedelja 22. 11. 2020

Danes je prvič jutro zelo mrzlo, v vrtu je slana. Moderna naprava mi sporoča, da je v Domžalah kar - 7 ⁰ C. Nedelja je, zato lahko ob kavici malo polenariva. Mož gre poizvedovat po televiziji in nenadoma se po sobi razlijejo prečudoviti zvoki flavtistke Irene Grafenauer in klarinetista Mateta Bekavca ob spremljavi radijskega orkestra…prepoznam Mozartovo glasbo in sedem, da bi bolje prisluhnila. Vsa opravila lahko počakajo. Opazujem znano umetnico, njen zanos, predanost glasbi. Spomini me ponesejo skoraj petdeset let nazaj, ko sem bila povabljena v malo filharmonično dvorano (najina očeta sta bila delovna in prijateljska kolega), kjer je pri petnajstih letih igrala svoj maturitetni koncert srednje glasbene šole; v oranžni obleki z enako pentljo v laseh in v dokolenkah se je samozavestno postavila pred občinstvo in z enako držo kakor danes suvereno odigrala svoj program, tako da je pritegnila poslušalce v svoj muzikalni, čarni svet. Ko smo se preselili v Domžale, sem v cerkvi v Grobljah prvič poslušala Mateta, fantiča kakih dvanajstih let, ki je igral kot »veliki solist«, tako da sem si ga že takrat zapomnila. Veliko kasneje smo bili z družino v Bovcu in pešačili po dolini Zadnjica. Naenkrat nas je preplavil nebeški zvok flavte, ki se je lovil med macesni in odmeval od visokih sten okoliških gora – blizu, daleč, pa spet blizu…Nazaj grede smo srečali Irenine starše, ki so potrdili mojo domnevo, da je igrala prav ona. Naslednjič smo bili spet pri izviru Soče, nato pa smo na drugem bregu, nasproti cerkvice v Trenti, poslušali znane zvoke. Spustili smo se proti viru glasbe in naleteli na Mateta, ki se je na mah zaljubil v našega spremljevalca, labradorca Kinga; takoj sem vedela, da v cerkvici igra Irena. S sinom sva vstopila in po prstih sedla v klop. Poslušala sva otožno melodijo, ki se je pela pod svod, kakor bi hotela malo zajokati. Irena je pojasnila, da igra v spomin Danetu Škerlu, ki je takrat umrl – brez poslušalcev, le za svojo dušo in v njegov spomin…Taka je Irena, tako ustvarja glasbo od nekdaj. Koncert, ki ga pravkar poslušam, je bil poleti na Kongresnem trgu, pred Slovensko filharmonijo. Poslušalci so zaradi koronskih ukrepov sedeli narazen. Mozart nas takrat in danes ponese k miru, nadzemeljski, nebeški lepoti in k upanju. Razmišljam o tem, kako lepo bi bilo bolnim in osamljenim večkrat ponuditi njegovo glasbo: celo v Requiemu, ob Lacrimosi, kjer je Mozartu zastalo pero, ni nič turobnega, le nežni, angelski zvoki. Zgodovinski navedki pripovedujejo, da je Mozart »slišal glasbo v glavi« in jo kot nujno zapisal, kakor bi mu jo kdo narekoval. Nevrologi ugotavljajo pozitivne učinke njegove glasbe na možgane. Hkrati je Mozart z neobvladljivo silo in s svojo glasbo zdravil lastni nemir v sebi….Koncertantni simfoniji za flavto in klarinet K. 364 je sledil še Mozartov Koncert za flavto št. 2, K. 314. Velikokrat slišana glasba, tudi z Ireno Grafenauer in orkestrom St Martin in the Fields posneta, kot da se čez sneženo ravan podijo sani z zvončki. In vendar vsakič zazveni na novo, prevzame človeka in ga presune v notranjost. Kot bi se povzpel na kak vrh in s pogledom zaobjel griče, doline in planine, duša pa bi zaplavala čez prostranstva …razleže se aplavz in odobravajoče topotanje orkestrskih glasbenikov. Nič se ne pozna, da je bila umetnica svetovne slave pred petnajstimi leti hudo bolna. Prihaja zima in mraz, naša Lipa sameva, ne moremo se družiti. Poslavljamo se od njenih najstarejših članov – od daleč, brez osebnega slovesa. Zato prilagam citat, ki nas vse spodbuja tudi v teh težkih dneh.

"Mislim, da je moja duša vedno ista - mirna in ljubeča. Tisto, kar mi je podarjeno, vzamem in se za to zahvalim. Če ne poljubim flavte, potem pa ves svet - in vsakomur želim najboljše ... Česar z govorom ne znam ... Hvala bogu mi je bilo dano, da sem se lahko ukvarjala z glasbo in skozi flavto izražala, pela tisto, česar z govorom ne znam. Ampak, napočil je nov čas - zato sem želela spregovoriti, prositi ... In želim se tudi vedno znova zahvaliti dobroti in sočustvovanju ljudi, ki so nam, pacientom, pripravljeni pomagati. To me veseli in osrečuje. Vidim, kako smo povezani drug z drugim in kako smo skupno močni. Slovenija je ozka, ozka, ozka... Odprimo jo s skupnimi močmi. Poskušam do kraja svojega življenja pokazati, kako pomembno, kako neobhodno je biti svoboden."

(Iz intervjuja Melite Forstnerič Hajnšek z Ireno Grafenauer v Večeru februarja 2005)

Manica Perdan Ocepek

Warning: No images in specified directory. Please check the directory!

Debug: specified directory - http://drustvo-lipa.si/images/2020-11-27-Dnevnik:380:290:0:2