Vabimo vas na samostojno razstavo likovnih del z naslovom

ZA PRIJATELJE

ljubiteljske slikarke  ANTONIJE PACEK –TONKE, članice slikarske študijske skupine društva Lipa Domžale, v avlo MGC Bistrica – medgeneracijskega centra v Domžalah na cesti Talcev 10, ki bo na ogled  od 18.3.2024 do maja 2024.

Nekaj o njeni poti slikarstva za razstavo:   

S slikarstvom sem se začela ukvarjati tik pred upokojitvijo, ko je končno prišel čas, da se lahko posvetim svoji dolgoletni želji po ustvarjanju z barvami. Že v rani mladosti sem rada slikala, občudovala umetnine priznanih slikarjev po galerijah, muzejih in kupovala knjige z reprodukcijami, kot tudi prebrala kar nekaj njihovih življenjepisov.

Odločila sem se, da se moram tudi izobraževati, ker sem spadala v tako-imenovano skupino ljubiteljskih slikarjev samoukov. To sem želela spremeniti in se leta 2008 včlanila v  U3ŽO LIPA Domžale, ter pod mentorstvo dipl. slikarke Marije-Mojce Vilar obiskovala likovni krožek. S slikarkami v krožku sem stkala lepe prijateljske odnose, ki še kar trajajo, čeprav sem jih za nekaj let zapustila. V Trzinu smo imeli pri Centru aktivnosti likovno delavnico, ki jo je vodil akademski slikar Simon Jugovic-Fink, nato pa jo je prevzela  Marija Mojca Vilar. Imela sem še več mentorjev, priznanih slikarjev, ki sem jim hvaležna, saj sem od vsakega nekaj pridobila. Že štiri sezone pa se pri JSKD na zoom izobražujem pod vodstvom Nuše Lapajne-Čurin, mag. um. akad. Pred tremi leti sem se ponovno včlanila v U3ŽO LIPA, v  isto likovno skupino pod mentorstvom akad. slikarke Duše Jesih.

Likovno rada ustvarjam v različnih tehnikah (akril, olje, pastel, akvarel, oglje, tuš, steklo, kolaž) vse mi je izziv, težko se odločim za samo eno pot.  Udeležujem se razpisov JSKD, razstav, likovnih delavnic in ex-temporev po Sloveniji.   Naslikala sem več tihožitij,  portretov, karikatur, živali, rože, strip, naravo, lepote Slovenije in nekaj slik znanih umetnikov.

ANTONIJA PACEK – TONKA 

Večkrat sem že pisala o tem lepem običaju, s katerim me povezuje moje družinsko izročilo in že lahko rečem tudi prijateljstvo s tamkajšnjimi domačini. Vsako leto sem s seboj pripeljala nekaj sošolk »etnologinj«, letos pa nas je iz Društva Lipa, Domžale to lepo vas, gručo hiš na slemenu v Brkinih, okrašeno s svetlo zelenimi brsti, pisanim pomladnim cvetjem, in vaško prireditev obiskalo zelo veliko.

V vasi živi le štiriinšestdeset prebivalcev, ki pa vestno gojijo stare običaje, praskajo pirhe, kar je vpisano kot posebna veščina v seznam nesnovne dediščine, ki se prenaša iz roda v rod.

Zato uvod v praznovanje pomeni delavnica, ki jo vodi Kristina Volk, ki je svoje znanje prejela od matere, Marije Krebelj. Suhorci ohranjajo spomin na rojaka, Jožeta Volka. V drugi polovici 19. stoletja je bil učitelj in je primorske rojake spodbujal k lepi besedi, domoljubju in narodno zavedno deloval. Pisal je pesmi, med njimi so nekatere uglasbene. S pesmijo o Vremski dolini so pevci Vaškega društva Suhorje začeli to lepo in dobro obiskano prireditev. Volkove pesmi so recitirali tudi domači otroci in se posebej izkazali. Eden izmed njih pa je s ponarodelo pesmijo raztegnil meh na harmoniki.

Na Suhorje pridejo v goste pevci in glasbeniki tudi od drugod: ŽPZ Prem, MePZ Sežana, pianistki sestri Savič, ŽPZ Zarja iz Lokavca.  V Lokavcu so ponosni tudi na učitelja, narodnega buditelja Čibeja, Jože Volk pa je prav tako služboval tam. Domačinka, pesnica Dora Hrvatič, je prebrala dve svoji pesmi. Pevska solistka Ksenija Belcer Žnidaršič je nastopila z narodnima pesmima.

Društvo Lipa Domžale je prvič aktivno sodelovalo na tej prireditvi. Podpisana je nagovorila navzoče in jim predala tudi pozdrave našega predsednika Marjana Ravnikarja, ki se prireditve ni mogel udeležiti. Citrarska skupina Sončnice in kitarska skupina Tempo sta za zaključek prireditve zaigrali Cvetje v jeseni in venček živahnih narodnih, ki smo jim s petjem vsi z veseljem pritegnili. Vse skupine nastopajočih so v zahvalo prejele potičko, praskanko in majhen šopek rožmarina, oljčne vejice in listič z drobnim zapisom enega Volkovih iskrivih izrekov. Vsak šopek je povezan s slovensko trobojnico. Si lahko zamislite, koliko vloženega dela je bilo to?! Ti šopki so bili namreč tudi na razstavi in so jih lahko obiskovalci vzeli. Vaško društvo Suhorje z neverjetno domiselnostjo, ustvarjalnostjo in pridnostjo vsako leto pripravi razstavo v Vaškem domu. V vsaki  hiši napečejo velikonočne dobrote, pripravijo praskanke - pirhe, pecivo, razstavijo ročna dela…Po končani prireditvi gostoljubni domačini povabijo vse obiskovalce na druženje ob ovčji juhi, joti, domačem pršutu in drugih mesninah iz doma vzrejenih pujskov, potici, drobnem pecivu...Med druženjem so nekateri naturalizirani Kranjci ugotovili, da imajo skupne sorodnike, da so skratka po starih mamah »v žlahti« z Brkinci. Etnologinje smo se sprehodile še po vasi, si ogledale značilno gradnjo hiš iz peščenjaka, obnovljen kal, vaško cerkev, pokopališče in Gospodov studenec. Sonce je počasi začelo metati dolge sence, zato smo se polni čudovitih vtisov in dobre volje odpeljali proti domu.

Avtorica: Manica Perdan Ocepek, animatorka pri etnologiji

Društvo Lipa in Osnovna šola Dragomelj organizirata koncert ob materinskem dnevu, v ponedeljek, 25. marca 2024, ob 17. uri, v Osnovni šoli Dragomelj.

Nastopali bodo:

učenci Osnovne šole Dragomelj,

pevka Pia Kladnik,

harmonikar Boštjan Cerar,

skupina Kamelije,

pleaslci Plesne šole MIKI,

citrarke in kitaristi,

ter članice literarnega krožka Društva Lipa - U3ŽO Domžale.

V prostorih Osnovne šole Dragomelj bo v času koncerta razstava likovnih, keramičnih, klekljarskih, restavratorskih in kaligrafskih del ter punčk UNICEF.

Vljudno valjeni.

Vstop je prost.

Društvo Lipa je organiziralo v marcu zelo lepo letovanje v Rovinju. To je bil res spomladanski oddih in dopust v prekrasnem hotelu Eden v Rovinju, hkrati pa tudi velika obogatitev, saj smo imeli kar nekaj ogledov z zanimivima vodičema.

V nedeljo, 3. marca 2024, smo se ob sedmih zjutraj zbrali na avtobusni postaji Domžale, kjer smo seveda ugledali večino znanih obrazov, ki se udeležujejo izletov in aktivnosti v Društvu Lipa. Ustrežljivo in vljudno nas je pozdravil šofer Elvis, ki je pogosto »naš« šofer. G. Marjan Ravnikar je kot vedno bedel nad udeleženci in skrbel, da je vse teklo po programu, »naša Mimi« pa je skrbela, da se ni morda kdo na poti izgubil in pridno štela, če so vse ovčice prišle na avtobus.

Na poti v Poreč smo se ustavili na Ravbarkomandi, kjer smo se prebudilii ob prvi kavici, malo poklepetali in pretegnili svoje noge.

Pot smo nadaljevali v Poreč, kjer nas je pozdravilo sonce, cvetoče mimoze, se sprehodili smo se po centru mesta in popili kavico na glavnem trgu za 3.30 evrov.

Da ne bi bili preveč lačni do večerje, smo imeli degustacijo v podjetju Agrolaguna, kjer smo poskušali bakalar, sir in vino. Na koncu smo lahko kupili nekaj njihovih izdelkov, predvsem olivno olje in vino.

Popoldne smo prispeli v zelo lep hotel Eden, kjer so nas pričakale lepe sobe, dobra hrana in gostoljubnost hotelskega osebja. Počutili smo se odlično, ker smo na hodnikih srečevali predvsem slovenske goste.

V ponedeljek smo imeli voden sprehod po Rovinju. Mesto je obdano z 20 otoki in otočki. Mesto na vrhu straži cerkev sv. Evfemije, kamor smo se nekateri povzpeli in si ogledali njeno notranjost ter se priporočili sv. Evfemiji.

Rovinj je sicer zelo staro ribiško mesto, znano po edinstveni ribiški ladji Batana, pesmih Bitinada in vinskih kleteh. Po vodenem ogledu smo si nekateri privoščili lahko kosilo, občudovali čudovito parkovno ureditev ob hotelih, se spočili, prebrali kakšno stran zanimive knjige ali poklepetali ter si nabirali novih moči za večerni ples.

Zvečer smo uživali ob dobri hrani, po večerji pa prisluhnili živi glasbi in se zavrteli ob ritmih popevk naše mladosti.

V torek smo morali do desete ure zapustiti hotel. Na avtobusu se nam je pridružila vodička Helena, ki nam je povedala marsikaj zanimivega o zgodovini Istre in življenju na Hrvaškem. Veliko zanimivega je povedala tudi o Tobačni tovarni Rovinj, njeni prodaji in delnicah, ki so jih dobili delavci, s katerimi so nekateri prav obogateli.

Bila sem že velikokrat v Puli, a nikoli na vodenem ogledu. Pula je več kot 2000 let staro mesto, znano po vinogradništvu, ladjedelništvu in turizmu. Najprej smo si od zunaj ogledali puljsko areno, kjer so bile v rimskih časih gladiatorske igre. Vodička nam je povedala, da arena pomeni pesek. S peskom so zakrivali kri, ki je tekla v bojih med gladiatorji in levi.

Ogledali smo si tudi več vrat, Herkulova, Zlata, Dvojna vrata. Na trgu ob tržnici smo se nastavljali soncu in poklepetali ob dobri kavici, se nato sprehodili do rimskega templja in puljske mestne občine, kjer smo na samih zidovih lahko razbirali 2000-letno zgodovino tega mesta.

Nato smo nadaljevali pot proti Pazinu, ki je bilo nekdaj kar slovensko mesto, saj je v njihovi gimnaziji učilo kar nekaj znanih  Slovencev, med drugimi pisatelj Ivan Pregelj in slikar Saša Šantel.

Naša zadnja postaji na poti domov je bila majhna vasica Bani, kjer smo se okrepčali v Taverni Bani. Domači so nas pričakali s harmoniko, z domačim žganjem ter istrskimi jedmi.

Polni vtisov in z željo, da bi se naslednje leto spet srečali v Istri, morda z nekoliko drugačnim programom, smo se zvečer po varni vožnji v Domžale razšli.

Avtor: Jana Ozimek; Foto: Arhiv društva Lipa