je na pustni torek, staro reklo povedala Francka, doma iz Zadrage pri Dupljah. Etnologinje smo se spet srečale, ko je bila tokrat naša ura ravno na pustni torek in hkrati na prvi dan marca, prvega pomladnega meseca. Jutro je bilo še zelo mrzlo, tako da res še potrebujemo pustne šeme, ki bodo pregnale zimo.

P…pust

C…cel

T…teden, se je pošalila Ana G.

Mentorica dr. Ana Beno Vrtovec nam je zato danes pripravila slike in osnovne značilnosti vseh pustnih mask in običajev, ki so znani na Slovenskem. Ali ste vedeli, da jih je do zdaj že kar štirinajst likov, oziroma običajev vpisanih v register nesnovne dediščine?! Seveda so med najbolj znanimi kurenti, orači, cerkljanski laufarji…malo manj pa mogoče brkinska  škoromatija, pa vrbiške šeme, pust mozirski…, pri nas na Gorenjskem pa vleka ploha (tudi borovo gostüvanje v Prekmurju). Fantje so vlekli hlod po vasi in se zraven zbavali, če se nobeno dekle do pusta ni poročilo. Včasih so te maske takoj po božiču začeli pripravljati neporočeni fantje – tako imenovana fantovska skupnost. Vsem likom je marsikaj skupnega. Na različnih koncih so te pustne skupine imele »ta grde« in »ta lepe«. Ta grdi so imeli starodavne maske, velikokrat iz ovčje kože, tudi leseno ali celo kovinsko naličje. Tako kot kurenti, laufarji, ta terjasti… so ves čas bodisi poskakovali, tekli, lovili mladež, nagajali…;  »ta lepi« pa so hodili v parih; v žensko so se včasih oblačili res samo fantje…Hodili so od hiše do hiše, odganjali zimo, orači so orali na dvorišču za dobro letino. Vse je bilo treba pogostiti in gorje, če koga ni bilo doma, ali pa ni odprl. Kurenti so se, npr. vrgli na tla, kar je pomenilo nesrečo. O tem je poročala tudi naša Slavica:  kurenti so se zapodili v njihovem bloku, nazaj grede pa se je eden vrgel na tla, čeprav so bili pogoščeni; zaradi tega je bilo mamo strah, kaj hudega se bo zgodilo v tistem letu. Družine so v mislih na to vražo zato vedno sprejemale pustne šeme.

Še veliko bolj pa smo se zabavale ob osebnih pripovedih o pustnem času, peki krofov in pripravi dobrot. Včasih so gospodinje pekle krofe brez marmelade, imenovale so jih bob.  Marjana je poročala: na lukovškem koncu je bil ploh »dila«, na kateri so obdelovali zaklanega prašiča; na koncu so vse zažgali s pustom vred…Francka je povedala, da so se fantje na vasi oblačili v slamnate može, zvečer pa vse skupaj zakurili na polju, da ogenj ne bi zajel slamnatih streh. Na pustni torek zvečer so gospodinje vse, kar je bilo mastnega, poribale do čistega. Kar je ostalo krofov, so jih posušili in namakali v kavo ali mleko, šele ko je bil post mimo. Marta je poročala, da je bil v Domžalah vedno pustni sprevod od Kebra do hale, kjer so otroci - pustne šeme - potem rajali. Zanjo je mama sama sešila pustni kostim. Veliko je bilo kavbojev, Indijancev, Pik Nogavičk,…Mnoge sošolke so večinoma same šivale pustna oblačila za svoje otroke. Manica se je spominjala sebe kot rožice z oblačilci iz krep papirja, ki jih je zanjo pripravila mama. Majda se je 1962 preselila v Domžale in kmalu so prijatelji začeli prihajati v hišo v maskah in tako so se tudi oni začeli družiti z njimi. V hali je bilo ocenjevanje mask in komisijo je vodil dr. Vasle, ki je poskrbel za zabavo in smeh. Otroci so hodili tudi v Ljubljano in velikokrat odnesli nagrade: enkrat so predstavljali slike, med njimi  tudi Kofetarico, drugič so bili »tržnica« z južnim sadjem, tretjič barvice. Sama se je enkrat napravila v svinčnik in šla v sosednjo učilnico v nemščini (kot profesorica nemščine) vprašat, če imajo morda šilček …

Tokrat smo imeli v razredu muco in Rusalko, kakor jo je poimenovala Francka. Ko boste jutri tole brali, pa bo že pepelnična sreda. Upam, da je tole pisanje vsaj malo prikradlo nasmešek na vaš obraz, saj je trdega in hudega že preveč…

Avtorica: Manica Perdan Ocepek

Na lep, sončen petek smo se podali na ogled Kranja, ki je zaradi svoje edinstvene lege ob sotočju Kokre in Save, eno najstarejših slovenskih mest. Prvi zametki mesta segajo že v neolitik, kot večje naselje pa se je ohranilo vse od antike pa do danes. Po njem je dobila ime tudi naša dežela Kranjska.

Potovanje z novimi vlaki, dobrimi povezavami in upokojenskimi vozovnicami je res pravo razkošje, ki nas hitro in udobno pripelje do mesta. Ob vstopu v mesto so znamenita Plečnikova »vrata« z vodnjakom, arkadami in petelinom, ki pozdravlja sonce. Ostanki obzidja s stolpom in razgledno ploščadjo so ob dopoldanskem soncu in kavici še posebej privlačni. Glavni cilj je seveda obisk meščanske hiše, v kateri je svoja zadnja leta živel in uradoval France Prešeren. Kljub temu, da poznamo uradni življenjepis in pesnitve našega največjega pesnika, vedno znova odkrivamo nove podrobnosti. V hiši preseneti izredna domačnost stanovanja in urada, ki ju krasijo lepo ohranjene šablonske poslikave sten in stropa, zaradi katerih se z lahkoto premakneš v življenje prve polovice devetnajstega stoletja. Verjetno je danes pokrit, včasih pa pravi atrij, dajal hiši še dodaten čar.

Mimo glavnega trga, po ulici, ki s svojimi strnjenimi hišami in pročelji spominja na kamniško Šutno, pridemo do Prešernovega gaja. Po prekopu njegovih ostankov z nekdanjega starega pokopališča, so mu prijatelji in razni premožni donatorji postavili primeren spomenik. V gaju je pokopana tudi njegova hči Ernestina, Simon Jenko in še nekaj pomembnih meščanov Kranja.

Gimnazija Kranj, Mestna hiša in Prešernovo gledališče z znamenitimi Plečnikovimi arkadami so najbolj prepoznavne stavbe mestnega središča. Pred gledališčem stoji Prešernov kip, delo kiparjev Frančiška Smrduja in Petra Lobode, ki je največji, pesniku posvečen kip na svetu.

Nasproti gledališča stoji osrednja kranjska cerkev sv. Kancijana, zgrajena v 15. stoletju v poznogotskem slogu. Po besedah naše simpatične vodičke, gospe Lee Rigler je notranjost cerkve nekaj posebnega, saj ima namesto običajnih treh ladij, eno  samo. Zaradi obnove si je žal ne moremo ogledati.

Po vsem potepanju, številnih novih podatkih, si prislužimo malico v znani gostilni Stari Mayr. Dober ričet in prijazna natakarica je gotovo pravi zaključek lepega dne. Morda smo pogrešali sladico. Pa drugič, kajne predsednik?

Avtorica: Mija Stupica; Foto: arhiv društva Lipa

Kdaj? V četrtek, 24. marca 2022 ob 7.27 iz Kamnika, ozir. ob 7.43 iz Domžal,

vrnitev ob 18.38 oz. ob 18.57. uri.

Lahko se nam pridružite na kateri koli postaji v bližini vašega doma, zberemo se v Ljubljani.

Kdo? Člani Društva Lipa Domžale, Univerza za tretje življenjsko obdobje s sorodniki, prijatelji …

Vozni red vlaka in program ekskurzije

Radovljica, mesto sladkosti (medu in čokolade)

Dijaki STGŠ Radovljica nas bodo počakali na železniški postaji ter nas pospremili do Linhartovega trga, kjer se bomo osvežili, nekateri tudi posladkali in počakali na naše vodnike.

Radovljica je srednjeveško mesto z ohranjenim obrambnim jarkom in s čudovitim razgledom na Karavanke in Julijske Alpe. Občudovali bomo tudi renesanso in barok. Spoznali bomo spomenik moža iz mestnega grba, spomenik Antonu T.Linhartu, Josipinin vodnjak, Grajski dvor, Radovljiško graščino, Mestni muzej, Čebelarski muzej, Lekarniški in alkimistični muzej, Cerkev Sv.Petra in Lectarjevo hišo. Povedali nam bodo zgodbe o nastajanju slovenskega gledališča in moderne slovenske arhitekture. 

Ob 11.30 bo na STGŠ Radovljica že čakal topli obrok, ki ga bodo samo za nas skrbno pripravili dijaki pod mentorstvom svojih prizadevnih učiteljev.

Ob 12.30 se bomo poslovili od gostiteljev v Radovljici, se peš vrnili do železniške postaje ter se odpeljali v Škofjo Loko.

Škofja Loka, Pasijonsko mesto kapucina Romualda, (svetovna dediščina UNESCO) eno najbolje ohranjenih srednjeveških mest.

Z Železniške postaje, ki je v industrijski coni, se bomo v 3 km oddaljen center starega dela mesta odpeljali z avtobusom. Z ogledom bomo pričeli na Mestnem trgu pod vodstvom lokalnega turističnega vodnika.

Spoznali bomo Kapucinsko cerkev s samostanom in knjižnico, Cerkev Sv. Jakoba iz 15. stol., Loški grad in Loški muzej, Rotovž, Kaščo, Staro župnišče, Rokodelski center Duo, sprehodili se bomo po kamnitem in kapucinskem mostu. Ostalo nam bo še nekaj časa za individualni sprehod in ogled mesta ali pa za krajši počitek ob toplem napitku, potem pa znova ob 17.00. uri na avtobus do Železniške postaje ter proti Ljubljani in domov.

Prijave in cena enodnevne ekskurzije:

Prijava rezervacije osebno v času uradnih ur v pisarni Društva Lipa,

do ponedeljka, 21. marca 2022.

Cena vključuje topli obrok s pijačo, vodenje po Radovljici, vodenje po Škofji Loki in izvedbo.

Za člane društva Lipa 25,00 EUR, za nečlane 30,00 EUR,

Samo v primeru napovedanega močnejšega dežja bomo ekskurzijo prestavili na drugi dogovorjeni termin. Prijavljene bomo o tem pravočasno obvestili.

Pojdite z nami, vljudno vabljeni k prijavi!

Program izleta pripravila: Anica Justinek

Predsednik Društva Lipa - Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale Marjan Ravnikar

Praznovanje okroglega jubileja naše sošolke, ki je bil 31. 1 2022, se je odmikalo, saj je zmeraj kaj prišlo vmes. Malo nam je nagajala tudi korona, tako da smo jeseni izpustile kakšno uro in se zadrževale doma. Zato pa smo se danes, ko je datum tako zanimivo sestavljen, zbrale, da proslavimo kar tri rojstne dneve …

Naše širše proučevanje letos zajema dom, zato smo najprej govorile o ledinskih, potem še o hišnih imenih, in se pogovarjale, od kod izvirajo naši priimki. Prejšnji torek pa smo se posvetile navadam ob praznovanjih rojstnih dni. V prejšnjih časih, posebej na kmetih, so veliko več dali na godovanje. Na predvečer godu so sosedje in prijatelji prišli »delat freh«. To je pomenilo, da so prinesli s seboj pokrovke, posode, raglje, ipd. in s temi »inštrumenti« zagodli in zapeli podoknico. Potem so bili povabljeni v hišo, kjer so bili pogoščeni in se veselili dalje. Stari zapisi pa poročajo, npr. iz Javorja pri Škofji Loki leta 1887, da je bil pomemben jubilej srečanje z Abrahamom, abrahamovanje. Takratna življenjska doba je bila mnogo krajša in tako je bila petdesetletnica že lepa starost, primerljiva s prerokovimi leti. Praznovanje godov in Abrahama je zelo povezalo vaško skupnost.

Na Slovenskem se je razvilo tudi posebno, bolj javno, obeleževanje osebnih praznikov, ko so leta 1956 na radiu začeli predvajati oddajo Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo, ki je postala zelo priljubljena. V sedemdesetih letih pa so se mnoga okrogla praznovanja preselila v gostilne, pogosto zato, ker so ljudje živeli v blokih in v stanovanjih niso mogli prirediti večje pogostitve. Postavljanje mlajev z letnicami pa je le najnovejša »modna muha«.

Tudi naša jubilantka Marjana nas je danes lepo pogostila s posebno domačo sladico, penino in kavo, me pa smo ji podarile šopek in ji zapele. Voščilu se je pridružil tudi naš predsednik, gospod Marjan Ravnikar. Da ne bi bilo le praznovanje, je Marjana s seboj prinesla pokazat tudi sto petdeset let stare vezenine, ki so jih gospodinje izdelale same, še posebej, ko so se udeležile kuharskih tečajev.

Ni pa bila edina. 17. februarja je imela »navaden rojstni dan« Jožica, ki je pripravila trivrstne zeliščne namaze. Marija pa si je za rojstni dan »izbrala« prav današnji torek z datumom, sestavljenem iz samih dvojk in le ene ničle! Različne vrste kolačev in peciva nam je božalo brbončice. Na zdravje in na mnoga leta!

Avtorica: Manica Perdan Ocepek