Ko nas narava pokliče (Komenda z okolico)

Objavljeno .

zeliščarice lipa 01Sredino jutro je bilo sveže in oprano po nočnem dežju, a to nas, zeliščaric, ni odvrnilo, da se ne bi odpravile v naravo.

Pot nas je vodila v našo bližino, v Komendo in njeno okolico. Naša mentorica Veronika vedno najde za nas neprecenljive kotičke, ki jih je vredno obiskati. Tokrat nas je peljala v Lončarjev muzej, ki se nahaja v Podborštu pri Komendi.

To je muzej kulturne dediščine, kjer na 2000 kvadratnih metrih, v 160 let stari kmečki hiši, stoji na ogled postavljeno tesarsko, mizarsko, krojaško, gospodinjsko orodje in nebroj predmetov, ki so nas pustili odprtih ust.

V štirih poslopjih se nahaja zbirka, ki vam odpre pogled na kmečko življenje izpred nekaj desetletij. Poznavalca zakladov preteklosti, ki jih je vredno ohraniti bodočim rodovom, sta Janez Lončar in njegov sin Jani, ki nam je prijazno razkazal vso zapuščino.

Več kot 5000 eksponatov, ki predstavljajo materialno kulturo pred desetletji, predno je val modernizacije preplavil kmečke domove z novimi stroji in napravami, ki so nam prinesli olajšanje pri kmečkih in domačih opravilih.

Zastopano je lončarstvo z delavnico in okroglo pečjo za žganje lončevine, lončarska delavnica z originalnim vretenom, ogromno lončarskih izdelkov za kuhanje, pečenje, peko potic…

Veliko je konjske opreme, kmečkih strojev na konjski pogon, poljedelskih strojev in orodij vseh vrst. Na ogled je 14 traktorjev, najstarejši med njimi pa nosi letnico 1954. Tu so še kotički, namenjeni orodju čevljarjev, mizarjev in tesarjev.

Gospodinjski oddelek nas je napolnil z nostalgijo, z mislijo, kako so gospodinjile še naše babice in mame in nas vrnil v otroštvo in spomine, ki se z leti vedno bolj vračajo.

Star televizor, radio, gramofon, telefon, pisalni stroj, vse, kar poznamo in je del našega otroštva in mladosti in – že zapisano v zgodovino.

Zbirko dopolnjujejo tudi Tomosovi motorji. Lepo obnovljeni pričajo o času, ko so bili nepogrešljivi za prihod na delo, v trgovino, izlet.

zeliščarice lipa 02

Stare smuči, z železnim okovjem, otroški vozički, v kakršnih so nas vozili naši starši, klavir, orgle, harmonij, šivalni stroji, značke, stvari, ki so jih lastniki prepoznali za vredne in k sreči pripeljali v muzej in ne na odpad, kjer prevečkrat končajo.

Oglejte si muzej, ne bo vam žal. Popeljal vas bo v spomine in če se boste kdaj želeli znebiti kakšne »starine«, boste mogoče prej premislili in ji našli nov prostor pod soncem.

zeliščarice lipa 05

Sonček je že prijetno grel in nas vabil na novo dogodivščino. Predno pa smo se odpeljale naprej, smo se še podučile o krompirjevcu in pljučniku in obnovile svoje znanje.

Komendska Dobrava skriva v gozdu, pri naselju Podboršt, Čukov bajer. Je izjemno lepo urejen bajer, do katerega vodi gozdna pot, a nikjer ne boste našli oznak, kako priti do njega.

Naša Veronika je razvozlala tudi to skrivnost in nas popeljala tja. Ob gozdni poti je polno jagodičevja, rese in po videnem, bodo letos borovnice in tudi brusnice lepo obrodile. Če bo le narava ostala prijazna in ne bo še kakšne zmrzali.

zeliščarice lipa 03

Ne samo smreke, tudi jelk je bilo ob poti veliko, kar je v drugih gozdovih že redkost.

Bajer stoji tu že petdeset let, lepo urejen pa je od leta 2020. Lastniki so z lastnimi sredstvi uredili zipline, pomole, splav, pokrite klopi in pot okoli bajerja. Res le lepo. Vrbe, ki odsevajo v vodi, kalužnice, ki zlatijo breg, tišina in zrak, ki te popolnoma prevzameta.

Ne potrebujemo veliko, da se dan zapelje v pravo smer in kot vedno je tu narava, ki poskrbi, da se nahrani duša in telo.

»Narava nikoli ne hiti, a je vseeno vse pravočasno opravljeno«. (Lao Tzu)

Zeliščarice Društva Lipa Domžale

zeliščarice lipa 04

zeliščarice lipa 06

 

Vabilo na ogled predstave Olje v črni kumini

Objavljeno .

Olje crne kumine 01 2000x1250px foto Peter Giodani 3032 ScaleMaxWidthWzE5MTld

 

SPOŠTOVANI ČLANI

Mestno gledališče Ljubljana nam je pripravilo posebno ponudbo za ogled predstave 

OLJE V ČRNI KUMINI

PREDSTAVA BO 10. MAJA 2022 OB 18.00 URI

 

Prijave zbiramo v času uradnih ur v tajništvu društva do 25. 4. 2022.

Ob prijavi je potrebno poravnati znesek vstopnice v višini 10,50 eura.

Po telefonu prijav ne sprejemamo, ker je število v mali dvorani omejeno na 80 sedežev.

 

Predsednik Društva Lipa- Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale

Marjan Ravnikar

*****************************************************

Barbara Zemljič OLJE ČRNE KUMINE

Režiserka Barbara Zemljič

Igrajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav in Matej Zemljič k. g.

Družinski odnosi so poleg genov osnovni gradnik človekovega značaja. V zgodbi o teh odnosih srečamo študenta Boruta in njegovo mamo, podjetno in delavno samohranilko Moniko, ki prisega na vsemogočno zdravilno moč črne kumine.

V njuno življenje vstopimo nekega večera v letu 2001, ko Monika k sebi povabi svojo bodočo snaho Valentino, s katero želi proslaviti zaroko z Viktorjem, Valentininim bratom. Borut, ki prezira materino promiskuitetno vedenje, saj po njegovem mnenju prepogosto menjava partnerje, se odloči, da se bo preselil k babici …

Čez deset let se Borut, Valentina in Monika ponovno srečajo na sedmini za pokojnim Viktorjem, ki si je zaradi dolgov vzel življenje. Valentina, ki se ponovno znajde sredi bojnega polja med zagrenjenim sinom in njegovo gospodovalno materjo, pa tokrat razgrne svojo utrujenost in bojazni ob vzgoji sina s posebnimi potrebami.

Spet mine deset let. Danes Monika in Valentina nista več prijateljici. Je zdaj čas, da druga drugi oprostita, kot je svoji materi odpustil tudi Borut? Pa ji je res?

Barbara Zemljič, uveljavljena filmska in gledališka režiserka, je svoje novo besedilo o treh različnih generacijah, ki ne najdejo sožitja ali vsaj sočutja, režirala na Mali sceni. Kaj komu pomenijo sreča, smisel in sočutje, je odvisno tudi od tega, kateri generaciji pripadamo, kakšne vzgoje smo bili deležni in v kakšni družbi živimo. Družine so vedno presečišče generacij, zato se v njih krešejo nazori preteklosti, zahteve sedanjosti in pričakovanja prihodnosti. Vse rane, ki si jih zadamo med sobivanjem, se spremenijo v brazgotine, ki jih niti olje črne kumine, vsesplošno zdravilno, ne ozdravi.

Več o predstavi (fotografije, gledališki list, …) si lahko ogledate na naši spletni strani https://www.mgl.si/sl/predstave/olje-crne-kumine/.

 

Slovenska ljudska umetnost se sooči z globalno ljudsko umetnostjo NSK

Objavljeno .

IMG 0724Razstava v Slovenskem etnografskem muzeju

Meščanstvo si v času pomladi narodov, v sredini 19. Stoletja, začne »prisvajati« elemente ljudske umetnosti in motivike kot simbole narodove identitete. Ljubiteljski etnografi, kot je bil Albert Sič v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, so najprej proučili znane, likovno bogate, pa vendar uporabne predmete kmetskega vsakdanjega življenja, in jih predelali v simbole slovenstva. Tudi slikar Maksim Gaspari, ki je bil restavrator v Slovenskem etnografskem muzeju, je v svoja dela vključil idealizirane prizore, motive in vzorce, nato pa jih predelal v narodne simbole. Vse najbolj značilne in prepoznavne predmete slovenske ljudske umetnosti, preslice (edinstvene po tem, da so imele zaključek v obliki zvonika), modele za kruhke in trniče, panjske končnice, lesene kipe svetnikov, votivne podobe…, je kustodinja razstave dr. Bojana Rogelj Škafar soočila z ustvarjanjem umetniškega kolektiva NSK (Neue Slowenische Kunst), ki je odločilno zaznamoval osemdeseta leta v tedanji SR Sloveniji. Če so ob narodnem prebujenju preoblikovali stare kmečke simbole za narodov preporod, si je NSK, posebej skupina IRWIN, »prisvojila« podobe, politične in religiozne simbole umetnosti 19. In 20. stoletja, da bi poudarila nadnacionalno, ravno ko so nacionalizmi v vseh porah življenja začeli razkrajati tedanjo državo. Kolektiv je leta 1992 ustanovil tudi Državo NSK kot projekt, ki naj z umetnostjo zgradi skupnost v globalni državi. Temu kolektivu so se v zadnjih štiridesetih letih pridružili mnogi znani tuji in domači umetniki, tudi mlajša umetnica Meta Grgurevič, ki je ob rob ustvarjanju izjavila: »Vsekakor je ideja kolektivnega ustvarjanja, ki je eno temeljnih načel gibanja NSK, občudovanja vredna. Namreč, iz lastnih izkušenj dela v različnih kolektivih lahko rečem, da je ohranjati kolektivno identiteto in hkrati zagovarjati lastna načela v ustvarjalnem procesu velik izziv.«

Slušateljice etnologije se nismo »ustrašile« izziva sporočilnosti in razmisleka obeh predstavljenih sklopov in smo si z veseljem ogledale razstavo, ki jo je za nas, kakor mnoge prejšnje, spet vodila gospa Vilma Kavšek. Žal nas je bilo na ogledu le šest, saj so druge sošolke, žal, spet preganjale svoje zdravstvene težave.

Animatorka etnologije: Manica Perdan Ocepek

IMG 0723

IMG 0735

IMG 0731

IMG 0737

IMG 0739

Modeli 1

Modeli 2

Votivni kipci

Krhka je meja med temo in svetlobo …

Objavljeno .

IMG 0663med dnevom in nočjo, med življenjem in smrtjo, med prijateljstvom in sovraštvom, med mirom v svobodi in vojnami …

Vsa ljudstva od pradavnine do danes so se bala prehoda na ono stran, v temo, čez Had, v smrt, zato so z obredi in verovanji pospremila svoje pokojne. Kot udeleženci in ustvarjalci obredij so se ljudje naučili živeti s svojo minljivostjo in hkrati »poskrbeli«, da se mrtvi niso vračali iz onostranstva in vnašali nemir v skupnost.

O vsem tem smo etnologinje v torek prisluhnile v predavanju dr. Tomaža Simetingerja, ki je danes eden najbolj priznanih in najuspešnejših koreografov slovenske folklorne dejavnosti, etnolog in kulturni antropolog. Tako nas je vodil od zoroastrov, ki so gradili stolpe tišine, Rimljanov, ki so svoje pokojne pokopavali ob cestah, preko Slovanov z značilnimi gomilami s pridatki, do krščanskega obredja v naših krajih. Pokazal nam je tudi Drevo življenja kot Axis mundi (lat., os sveta), kjer se stikajo trije svetovi: spodaj, pod zemljo, so plazilci, torej kače, kuščarji, v srednjeveškem krščanstvu je bilo to področje pekla; v srednjem delu, ob deblu živijo jeleni in kopenske živali, to je tudi področje človeka; zgoraj, kjer biva petelin in druge ptice, je področje svetlobe, bogov, angelov, v krščanstvu pa boga. Prehod iz srednjega veka v renesanso je prvič v mrtvaškem plesu, ki so ga upodabljali po Evropi, prikazal enakost ljudi vsaj v smrti, ki ji ne uide niti revež, niti kralj ali papež, še zviti trgovec z mošnjo je ne more prelisičiti in podkupiti. Pri nas v Hrastovljah je znamenita upodobitev tega plesa. Vedeti namreč moramo, da so še nedavno med bedenjem ob pokojniku pili, jedli, pa tudi plesali… Slušateljice smo s spomini in izkušnjami v razgovoru s predavateljem predstavile tudi običaje našega, domačega prostora.

Pred velikonočnim praznikom pa sta naši sošolki pripravili čudovito presenečenje. Sanda Volk je ustvarila za vsako od nas vejico s pisanico in voščilom. Ana Gramc je spekla pletenico in ptičke z oljčno vejico v kljunčku, da bi čim prej priklicali nazaj mir, sodelovanje, solidarnost, prijateljstvo …

Sama dodajam izbrano voščilo v modri in zeleni barvi: modra pomeni spoznanje, samo spoznanje, samo refleksijo, modrost … zelena pomeni upanje, da s cvetočim brstenjem pomladi minejo hromeče bolezni zadnjih dveh let, da prikličemo mir namesto vojne.

Manica Perdan Ocepek, animatorka pri etnologiji

20220412 083452

20220412 083406

IMG 0659

Velika noč 2022