Danes, 27. 10., bi se spet morale zbrati članice etnološke skupine pri Lipi, a je včeraj in danes ostalo le pri nekaj telefonskih pogovorih med nami. Gospe stoično prenašajo zapiranje socialnega življenja po državi in vsi upamo, da nam bo to pomagalo k skorajšnjim ponovnim srečanjem.

Pa tako lepo se je začelo! Prvi torek v oktobru smo prišle skoraj vse, se posedle v naši novi učilnici na primerni razdalji, opremljene za maskami. Naša profesorica Ana je pripravila najprej igro asociacij. Kaj vam pride na misel, ko slišite besedo kozolec? Nanizale smo veliko besed: seno, drva, žito, koruza, slama stelja, toplar, podajalnik, hlapec, pokrajinski tip…in ga uvrstile med nepremično kulturno dediščino. Krof kot predstavnik nesnovne dediščine, je spodbudil veliko domišljije: masten, debel, sladek, »krancelj«, pust, debeli četrtek, dunajski ples, Trojane in celo bolezen, imenovano tudi golšavost. Nagelj kot naravna dediščina je lahko gorenjski, vezen, zataknjen »za klobuk«, v verzih narodne pesmi, narodni simbol in okras ob slavnostnih dogodkih: birmi, poroki, »štelungi« - naboru; obenem je tudi začimba…Zadnja beseda, o kateri smo brskale po spominu, je bila KRES. Dobile smo namreč besedilo iz Vojvodine, na madžarski meji, kjer na kresni večer še vedno gojijo prastar običaj plesa, metanja jabolk v ogenj, skakanja preko ognja…in ga povežejo z blagoslovom. Od davnine so ljudje živeli s sončevim in luninim letom, se bali, ko je sonce začelo izgubljati moč, zato so prižigali kresove na hribu, čim bliže soncu. Vedeli so, da »se o kresi dan obesi«, s praprotnim semenom v žepu so slišali govoriti živali, vrnile so se duše umrlih; mlada dekleta, kresnice, so takrat koledovale; praznik je povezan z godom Janeza Krstnika in na Krasu poznajo venčke svetega Ivana; po njivah so zatikali bele cvetice z imenom kres; verjeli so, da se bo dekle, ki je preskočilo kresni ogenj, tisto leto poročilo…. Kresovi pa so naznanjali tudi nevarnost, na primer vdore Turkov. Že dolgo pa so jih prižigali tudi na predvečer prvega maja.

Pri nas gojimo ob kresu čudovit obred: časopisna hiša Delo na Rožniku podeli literarno nagrado Kresnik, s katero nagradi najboljši roman preteklega leta. Letos je bil podeljen že tridesetič, in sicer Veroniki Simoniti za roman Ivana pred morjem… posebej lepo in vabljivo branje, ki sem si ga privoščila v toplem, bolj brezskrbnem avgustu, ko se virusni val še ni vrnil. Poiščite ga!

Drugi torek naša mentorica Ana ni mogla priti, saj so se že nizale omejitve in karantene. Je pa pripravila besedilo o žegnanju in v drugačnih okoliščinah bi si o tem imele veliko povedati. Me smo se še zbrale, spregovorile nekaj besed o besedilu, ki smo ga dobile, potem pa praznovale kar tri rojstne dneve. To je pomenilo, da smo si na pobudo naše mentorice Ane povedale, kaj počnemo, kadar smo same. Majda obožuje knjige in zdaj, ko morda teže bere, poišče le pesem in na nedeljska jutra ob glasbi veliko razmišlja. Tako jo ta notranji mir spremlja cel dan. Ana J. se najbolje počuti v naravi in bolj kot se leta nabirajo, bolj izpolnjeno se počuti. Manica cel dan na radiu vrti program Ars, posluša vrhunske glasbene in govorne oddaje, bere knjige. V bližnji okolici ji je najljubši Arboretum z dobrimi energijami in tam v vseh letnih časih posname veliko fotografij.

Tretji torek se nismo mogle več dobiti in s Sando sva se zmenili, da mi bo poslala fotografije razstave za otroke v knjižnici Domžale, saj je tokrat prvič, odkar sem njena »sošolka«, da jih nisem posnela sama. Tačas je razstava o mesecih leta že odromala v Mengeš, to pa je že druga občina…

Torej, vse etnologinje se trudimo ta čas preživeti čim bolj ustvarjalno, pogumno in z upanjem zremo v boljše čase. Enako želimo tudi vsem drugim članom Lipe.

Zapisala animatorka Manica Perdan Ocepek