Kresovanje sega zelo daleč v zgodovino, ko so ljudje bili bolj povezani z naravo in njenim dogajanjem; zato so lažje od nas razumevali vsakoletno krepitev in pojemanje moči sonca. S pomladnimi ognji naj bi soncu pomagali, da bi se čim prej ogrelo in zasijalo s polno močjo, z jesenskimi pa so poskušali pomagati pri ugašanju njegove moči, da bi ga ne premagala mraz in zima.

Kresovi so bili torej povezana z zimskim in poletno-jesenskim sončevim obratom. Šlo je za daljšanje in krajšanje dneva, torej za svetlobo, za sončev kult, njegovo čaščenje. To so izvajali s kurjenjem kresov, plesi, pesmimi, skakanjem čez ogenj, proženjem razžarjenih krogov iz šibja idr.

Ogenj ima sploh izjemen pomen v omiki in veri, Njegova lastnost je razsvetljevalna in očiščevalna. Je tudi podoba krščanskega Boga, njegova najbolj popolna upodobitev, saj se je Bog razodel Mojzesu v gorečem grmu – v kresu.

Kurjenje kresov je najbolj značilno ob kresu, to je na šentjanževo ali ivanje, ki ga Katoliška cerkev praznuje kot god svetega Janeza Krstnika (24. junij). V ljudskem izročilu je to v letu najdaljši dan in najkrajša noč: »O kresi se dan obesi«, čeprav koledarsko ne ustreza popolnoma.

Kresovanje pri Ogrih

Pri starih Ogrih je bilo na široko razširjeno kresovanje. Ta običaj so prevzeli bržkone od tam prebivajočih Slovencev in drugih Slovanov, ki so pred njihovim prihodom naseljevali rodovitno Panonijo; običaj izhaja torej še iz predkrščanskih časov.

V poganskem svetu je imelo kresovanje velik pomen: najdaljši dan in najkrajša noč napovedujeta krajšanje dneva, ki so ga hoteli s kresom okrepiti. Kres torej pomeni očiščenje prek ognja in novo rojstvo. Ogri so kmalu po osvajanju Panonije na noč svetega Ivana prižigali mogočne kresove, okoli katerih so plesali; z gorečimi vejami so obšli njive, ali pa spuščali z bregov goreče kolobarje, da bi spodbudili večjo rodovitnost..

Kresovanje v Mužlji

Že stari narodi so vedeli, da drži: »O kresi se dan obesi«. To pomeni, da je kresni dan najdaljši. Potem se začenjajo dnevi krajšati. Poletno enakonočje na ogrskem jezikovnem področju – pa tudi v Vojvodini in Mužlji – podobno kot na slovenskem narodnostnem območju, praznujejo na kresni večer, na predvečer rojstva sv. Janeza Krstnika. Zanimivo, da vse do danes kres imenujejo »Szent Iván napja”, tj „Dan svetega Ivana”, s prižigom ognja in sicer s slovensko oziroma slovansko besedo »Ivan«, in ne – kot je danes v navadi – »Janoš«. Letos je bilo veliko deževja, pa se je – ko je nevarnost od koronavirusa vsaj prividno popustila – ob začetku lepega vremena zbrala na dvorišču pred krajevno skupnostjo v Mužlji precejšnja množica mladih in starih.

Da bi bilo v naselju Mužlja ljudsko veselje tudi v Božjo čast, so krajani povabili domačega župnika, naj kres in zbrano ljudstvo blagoslovi; Salezijanec Stojan Kalapiš je z blagoslovljeno vodo blagoslovil kres in ljudi, zlasti ženski pevski zbor, ki je zapel nekaj priložnostnih pesmi, pa tudi vse druge udeležence tega domačega druženja.

Kres – jabolka - venček

Značilnost kresnega dne je torej, da se dnevi začnejo krajšati. Zato dan svetega Janeza že napoveduje minljivost, prihod zime. Osnova navade skakanja prek ognja je vera v očiščenje, ki prihaja prek ognja. Obenem s praznovanjem kresa in skakanjem prek ognja hočejo pomagati soncu, da ohranja svojo moč in da toplota ne prepusti mesta mrazu.

Poznavalka in preučevalka ljudskih običajev, etnografka Aranka Palatinus, lepo pojasnjuje: "Igra s kresom po ljudskem izročilu odpravlja nevarnosti kot je toča in razne škodljivce, hkrati pa kresni skok pripomore k dobri letini. V kres navadno mečejo tudi jabolka – po navadi petrovke – »Péter-Pál alma«, najzgodnejše jabolko v naši deželi. Kdor bo jedel od tega jabolka, bo zdrav vse leto – so menili naši predniki."

Udeleženke so spletle venec iz travniškega rumenega cvetja, ki mu pri nas pravijo »prava lakota«, tukaj »szent Iván virága” srbohrvaško pa „ivanjsko cveće«. Tak venec – ki je rumene ali pa tudi bele barve, obešajo na steno hiše, da bi zaščitil hišo in ljudi, ki živijo v hiši, pred ognjem in točo.

Erzsébet Sötét pa pravi: "Bilo je veliko otrok in na dan svetega Janeza so zvečer prižgali ogenj, metali jabolka in jih spodbujali: 'Skačite čez ogenj in jejte ta jabolka, da boste zdravi, da ne zbolite!' Ta tradicija se je ohranila do danes. Žal so Mužljanci prekinili z zdravim izročilom, ko so imele družine tudi po deset in več otrok. Danes, če imajo enega, dva, sta že redkost, škoda." Tudi v njeni družini je enako kot v veliki večini.

Na dogodek so že čakali prebivalci Mužlje, pa tudi drugih naselij v Banatu kot Torda, Nova Crnja (Magyarcsernye) in Bečkerek (Nagybecskerek). Odlog, ki ga je povzročilo deževno vreme, udeležencev ni motil.

Na ta način smo v Mužlji s krščanskim pridihom praznovali starodavni praznik. Taka druženja ljudi dobre volje še posebej povežejo, da ne mislijo samo na korono in druge hudine, ampak se veselijo življenja, ki ga ogenj simbolizira – saj je življenje – tako nerojenega otroka kot vseh rojenih ljudi – največji dar, ki nam ga je podaril Bog Stvarnik in smo mu zato lahko iz srca hvaležni.